Tisti, ki so v to prepričani, jih jezijo razpravljanja o žgečkljivih podrobnostih njegovega življenja; smo pač v času rumene štampe. Tisti, ki poezije ne marajo ravno, se zabavajo s tem, da postavljajo kult njegove osebnosti na preizkušnjo ali ga parodirajo. Tisti pa, ki od kulture živijo, se radi poistovetijo z njim.
Za začetek si skušajmo zamisliti, kaj bi se zgodilo, če bi kar naenkrat udarila huda apokalipsa in bi vsega, kar zdaj obožujemo in sovražimo (ponavadi seveda v ponedeljek sovražimo in v soboto obožujemo isto stvar, ampak to je stvar kake druge debate), kar naenkrat ne bilo več. Bi ne bilo več oltarjev in spomenikov? Pa ja. Edino, kar se ob tem lahko vprašamo, ni, ali bi bil, ampak kdo bi bil tisti, po komer bodo po apokalipsi postavili nov datum za praznovanje slovenske kulture. Vsak bi rad bil. Kroži anekdota, da je nekoč nekje nek manj znan slovenski pesnik v navalu pijanske (kakšne pa) vzhičenosti stopil na stol in zbranemu omizju gloriozno kriknil: »Jaz sem največji slovenski pesnik!« Eden od prisotnih se je nasmehnil in mu odvrnil: »Ja, saj, kdo pa ni?!« To je nazoren primer, kakšen zna biti ego nas, poetov. In če mislite, da so bili v zgodovini pesniki skromni boemi, polni modrosti in velikih misli o življenju, se pošteno motite. Veliko jih je bilo, ki po svojih dejanjih niso bili ravno utelešenje svojih misli. Kakor koli že, to so dejstva, in kjer so dejstva, so tudi tisti, ki dejstva zlorabljajo, ker jim gre nekdo preprosto na živce, ker so morali v šoli brati njegove pesmi, ki jih niso razumeli ali niso hoteli razumeti ali jih razumeli in jih niso marali.
No, naslov moje kolumne je, kot verjetno veste, šalamunova parodija župančičeve pesmi Duma. Marsikdo bi se kar strinjal s tem verzom. Da, da, in po lastnih izkušnjah sodeč lahko pritrdim, da smo se v socializmu tako napokali besed »domovina«, »materni jezik«, »enakost«, da se sedaj vse, kar po tem diši, kar diši po vzvišenosti, sprevrže v lastno parodijo ali celo naleti na sovražnost. No, dragi moji bralci, pa se vprašajte, tako, čisto za foro se vprašajte, kaj čutite ob besedi domovina. če ste otroci starega časa, verjetno veliko. če ste otroci socializma, boste sovražni, morda boste rekli kot moj dober prijatelj: »Boli me kurac za domovino. Naključje je, da sem Slovenec!«. (Izjeme naj mi milo oprostijo.) če ste otroci novega časa, boste samo debelo gledali in si mislili, marička, kaj je to za neke arhaične besede, mi smo ja Evropejci. In vsaka od pozicij je upravičena. Naj samo povem, da sem tudi sama otrok socializma in me ta beseda rahlo razkuri, ker se spomnim na stare ženske, ki ti na avtobusu pohodijo sandale, ob tej besedi pa bi ubijale.
Toda, dragi moji, vseeno pa je res: vse, kar sem, vse, kar znam povedati, ves moj svet (svet moje poezije), vsi moji simboli, vsa raztegljivost mojega besedja, vsi možni in nemožni pomeni, ves ritem, vse kombinacije, vse, vse, vse, tudi »ljubim« (ki ga redko in previdno izgovarjam ali pa sploh ne izgovarjam), vse, kar znam, je, pa naj je naključje ali ne, ta jezik, v katerem zdajle pišem. V nobenem drugem ne bivam tako zelo, v nobenem drugem ne morem z besedami naslikati pokrajine ali pošasti. Naj bo v njem ne vem koliko angleških slengizmov, je to še vedno ta jezik. In če zdajle pridejo Američani in rečejo: konec, mi smo vas kolonizirali. Rečem: ok, pač, saj ne bo velike razlike. Ampak, primejdun, da če mi rečejo: piši v angleščini, piši tako kot mi, govori kot mi, pa primojduš da vzamem puško in grem med partizane! No, tako; malo bolj razumem, zakaj je Prešeren večji od tistih, ki pišejo o hoji po ulici in o pljunku na oknu.
Ne glede na vse razprtije, kregarije, parodije idr. na področju kulture pa je po mojem mnenju smisel kulture ravno to, da je fajn. Kolikor koli naj se razpravlja o smislu obstoja umetnosti, o financah, ki bi se namenile za to, pa kakor koli hude naj so že bitke za nagrade, pa kakor koli napihnjeni naši umetniki, vseeno ni lepšega, kot prebrati dobro pesniško zbirko, iti na dober metal koncert, videti dobro predstavo ali dober film … Izberite sami. Kar se pa tiče produkcije slabih pesmi, glasbe, filmov … kako bi pa ločili slabo od dobrega, če slabega ne bi bilo? Zdi se, kot da vsi trudimo in delamo za to, da se včasih »zgodi«. In če nam je ob tem še fajn, si kaj več ne moremo želeti, kajne? Vsem tistim, ki se sprašujejo o smislu umetnosti (ali celo: smislu subvencioniranja in drugačnega podpiranja umetnosti), pa samo tole: ali ste se kdaj ravno prav pijani na ravno pravi žurki vprašali, v čem je smisel, da sem zdaj tu in se imam dobro? Seveda se niste, kajne, in samo za to gre.
Avtorica kolumne: Lučka Zorko
