Odločitev o izbiri študija
Zadnji meseci za srednješolskimi klopmi so verjetno najbolj stresni. Odločitev o izbiri študija je prav gotovo ena najpomembnejših odločitev v obdobju odraščanja in stopanja na pota samostojnosti. Kaj študirati, bom izbral/izbrala prav, kaj me sploh veseli, želim to resnično početi v življenju, so vprašanja, ki se najpogosteje porajajo po glavah maturantov. V vsej tej zmedi o odločitvi, ki ji botruje še na tisoče podatkov o možnih zaposlitvah, maturantje izgubljajo občutek lastne identitete. Povrh tega jih s podatki potem v zadnjem hipu še založi minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo dr. Jure Zupan. Za razliko od duhovno spreobrnjenega predsednika Drnovška, ki hoče spreminjati svet, Zupan skuša spreobrniti naše dijake. S predstavitvijo stanja na trgu dela, kjer nazorno prikazuje pomanjkanje tehničnih in naravoslovnih kadrov, dijakom na nek način daje vedeti, da bodo ob izbiri katerega od drugih študijev izbrali iglo v senu. In kateri so tisti poklici, ki so trn v peti trgu delovne sile? Izpostavljene so humanistične, upravno-administracijske, organizacijske in družboslovne vede. Ob tem se poraja vprašanje, koliko študentov dejansko študira, kar jih veseli. če študent nima nekega posebnega naklona do študija, ki ga izbere, je najverjetneje, da kaj hitro izgori, kar je nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi. Tisti pa, ki vztrajajo kljub temu, da veter piha v nasprotno smer, kasneje iščejo druge poti. Tudi sam srečujem kar precej študentov, ki niso zadovoljni s tem, kar študirajo, oziroma jih študij sploh ne veseli. Veliko jih je obupalo že po prvem letu. Nekateri vztrajajo in zapeljejo v (slepo) ulico, ki je ne poznajo. Lepše povedano, mučijo se na področju, ki jim je tuje. Spet drugi še niti po treh letih ne vedo, kaj sploh hočejo. Zanimive so tudi številke o trajanju študija v Sloveniji, ki v povprečju traja 6,9 let. Za primerjavo, v Veliki Britaniji je ta številka za polovico manjša (3,4 let). Reforma študijskega procesa je torej še ena od nuj, ki čakajo.
Mogoče bi bilo vredno razmisliti tudi v smeri, da se mlade že prej vzpodbuja na podlagi njihovih interesov ter potencialov in se jih v obdobju zgodnje faze srednje šole usmerja na interesna področja. Recimo temu nekakšni izbirni predmeti in bolj aktivne vaje. Prevelik šok je za mladostnike, ki kar naenkrat stojijo pred odločitvijo, v tako hitrem času poiskati talente, če jih niso dobili priložnosti odkrivati bolj intenzivno že prej v srednji šoli. Zdaj se dogaja, da se dijaki odločajo v zadnjem mesecu. že tako podvrženi stresu so pod vplivom nenadne izbire samo še bolj zmedeni. Osebno sem mnenja, da najbolj realno sliko o študiju dobiš, če za mnenje vprašaš študente, ki študirajo oziroma so študirali in zdaj iščejo zaposlitev. Dokler bomo mladim vsiljevali nekaj, za kar nimajo interesa, in jim bomo samo prikazovali stanje na trgu delovne sile, ne bomo dosegli skoraj nič. Trg delovne sile je preveč krut, da bi jih motiviral. Tisti, ki jih zanimajo tehnično-naravoslovne smeri, se tja tako ali tako vpišejo. Je pa tudi res, da je sistem štipendiranja več kot očitno naklonjen takšnim kadrom.
Ne morem si predstavljati, kako dijak, ki je v dilemi izbrati študij, izbere tehnični študij samo zaradi stanja na trgu dela in zaradi ničesar drugega. Ko odrežemo potencialne kadre in razbijamo njihove sposobnosti na določenem področju, tako da jih usmerjamo na njim tuja področja ter jih žrtvujemo v tehničnih strokah, nenazadnje razbijamo realno podobo družbe. Nič ni narobe, da se prikaže stanje na trgu dela. Vsi mi smo tisti, ki ta trg oblikujemo in nanj vplivamo. Očitno je že res, da bodo nakupovalni centri in trgovine postali naša dnevna soba. če že niso. V dobi tehnike in modernizacije bo pomembno le, da študiraš, kar zahteva trg, in ne, kar čutiš, da ti ugaja. Trg, to je jasno, pa bo zahteval človeka, ki bo garal. že zdaj je tako. Večni »bleferji« družboslovci, ki samo govorijo, kot jih je poimenovala ena od starejših gledalk v eni izmed oddaj na nacionalni televiziji ter ob tem poudarila, da bi študentje v Sloveniji brez težav lahko študirali tudi na dveh do treh fakultetah, pa bodo bili bitko s kapitalizmom in v zatiranju njihovega poslanstva garali tudi sami. Pred dijaki zaključnih letnikov je torej odločitev, ki bo na nek način zaznamovala potek njihovega življenja. Stavek, ki so in ga bodo slišali še kar nekajkrat. Premalokrat pa slišijo stavek, naj izberejo življenjsko pot, po kateri bodo hodili dvignjenih glav in na kateri bodo uživali. In izbira področja študija, ki jih veseli, je lahko edina smernica, ki jih bo vodila na poti življenja v pravo smer. Vse ostalo bo le ovinkarjenje v slepi ulici.
