Filmska recenzija
Kot se za take vrste epopej spodobi, nas Gejša že v začetku udari s čustvenim šokom. Neke noči okrog leta 1915 v majhni odročni ribiški vasici nekje na Japonskem spoznamo deklico Sajuri in njeno sestro, ki ju oče proda hiši gejš v mestu, da lahko kupi zdravilo bolni ženi. Dekleti pristaneta v velikem mestu, vsaka na drugem koncu, Sajuri kot dekle za vse. Tu se njena pot začne ...
Začetek je kot rečeno pravi čustveni psihotrip in vsaj zame najboljši del filma. Tesnoba, atmosfera in žalost, ki jih je pričaral režiser Rob Marshall, so skoraj mojstrovina. Izpeljane so korektno in sploh ne patetično oz. pocukrano, kot bi lahko pričakovali. Prvih 30 minut je tako res vsaj po čustveni plati dovolj prepričljivih. čeprav cel film temelji na čustvih, kasneje več ni tako prepričljiv, nedvomno ima za to zasluge odlična majhna kitajska igralka, katere ime žal ni objavljeno niti na spletni strani filma. Res škoda!
Po spletu okoliščin Sajuri nekega dne sreča nezanega gospoda – predsednika – v katerega se takoj zaljubi. Obljubi si, da bo svoje življene posvetila le njemu in postala gejša! Leta minevajo in Sajuri, ki jo od tedaj naprej igra odlična Zhang Ziyi (mogoče se je spominjate iz Hiše letečih bodal in filma Prežeči tiger, skriti zmaj), se pripravlja, da postane gejša. Skrivnostna ženska Mameha jo vzame v svoje okrilje in tako postane Sajuri tekmica svoji najboljši prijateljici Pumpkin. Medtem njeno pot vedno znova križa predsednik, do katerega še vedno goji čustva. Kmalu Sajuri postane najbolj znana gejša v državi, do popolne preobrazbe ji manjka samo še izguba devičnosti. Po starih običajih se mora vsaka gejša prodajati in izgubiti devičnost s tistim, ki ponuja največ denarja. Da take butaste "fore" lahko prihajajo samo iz Japonske, ki je najbolj "čista" država in kjer moške vzburja že pogled na gole ženske roke (kar je prikazano tudi v filmu) in kjer je seks še zdaj tabu tema, je seveda jasno! Vendar nič ne de: Sajuri postane po takem "krstu" le še bolj priljubljena, seveda pa med svojimi kolegicami pobira vse več zavisti in škodoželjnosti, celo od najboljše prijateljice Pumpkin. Na vrhuncu moči hiše gejš izbruhne 2. svetovna vojna in prebivalce mesta razkropijo po celi državi, Sajuri pobegne daleč na sever v gore, kjer dolga leta dela kot kmetica, dokler nekega dne po umiritvi vojne ne pošlje ponjo predsednik.
Taki so memoari ostarele gejše, prežgane z modrostjo življenja in ljubezni. Film se zelo distancira od zgodbe istoimenske knjige, vendar to je kvečjemu pozitivno! Film sam je prava paša za oči, izstopajo bleščeča živobarvna kostumografija, bogata scenografija in seveda odlični naravni posnetki Japonske. Vendar kot je bilo rečeno v uvodniku, je Gejša enostavno več kot le to, več kot poslastica za oči v zgolj vizualnem pomenu. Seže dlje, Gejša ima dušo in srce. Zgodba nam razkrije življene ne samo gejš, temveč celotne Japonske v vojnem, predvojnem in povojnem času. Pokaže tradicijo skritega, tabuiziranja, starih načel, umirjenega življenja polnega stila in elegance. Vsak gib, vsak šum, vse je usklajeno, vse je v stilu. Skozi Sajuri podoživimo življene vsake gejše: stiska, slava, nemir, kratko zadovoljtvo, žalost, rivalstvo, nevoščjivost, sramotenje in počasno bledenje. Vsak hoče, da je popolna, vendar gejša pozna popolnost le v fizičnem smislu, ne v psihičnem. Sajuri žene samo ena stvar in to edina, ki je gejšam prepovedana: ljubezen! Gejša je umetnica, zabava moške, poje, pleše, prodaja svoje sposobnosti, nikoli svojega telesa. Lahko počne vse, samo zaljubiti se ne sme! In ravno v tem je tudi čar filma, saj junakinja rine proti toku, njeno življenje je nenehno hrepenenje, ki rase v bolečino.
Edino, kar v filmu moti, je angleški govor! Ker je film pač hollywoodski, je v angliščini – in to prav nerodni, seveda popačeni z japonskim oz. kitajskim naglasom. Zakaj kitajskim? še en paradoks: vse glavne ženske igralke (4) so Kitajke, ena je iz Malezije, o kakih Japonkah ni govora, edini Japonec je Ken Watanabbe, ki igra predsednika. če smo že pri igralcih, je seveda treba povaliti vse glavne igralce, saj so svoje delo opravili nadpovprečno dobro, posebej Zhang Ziyi (Sajuri), Pumpkin (Youki Kudoh), Memeha (Michelle Yeoh, ki ste jo videli v Prežečem tigru, skritem zmaju) ter najbolj Gong Li, ki je igrala Hamachebo, Sajurino zlobno tekmico.
Gejša ima vse artibute, da postane klasika, osvojila je tako kritike kakor gledalce, še posebej pa člane American Academy, ki organizira Oskarje. Na letošnjih, ki bodo podeljeni v to nedeljo, je film nominiran kar šestkrat, za najboljša umetnostno režijo, cinematografijo, kostumografijo, glasbo, zvok ter montažo zvoka. Film je sicer letos že dobil zlati globus in sicer za najboljšo glasbeno podlago, za katero je zadolžen John Williams.
Skratka, gre za visoko stiliziran in globok film, ki ga neskončni romantiki, ljubitelji Japonske in vsi filmski sladokusci enostavno ne smejo zamuditi!
OCENA: +4
