Controla

Pot, ki je pripeljala do punka, ki se je legitimiral skozi temačno stran minulih masovnih pobojev, nasilja radikalne levice in levega krila politike, deloma kot reakcija na predhodno hipijevsko generacijo in vala brutalne recesije v Veliki Britaniji, je rodila skupine, ki so manifestirale tedanji duh časa. Zahrbtnost tako imenovane popularne vladavine, popolne vzvišenosti individualizma, prezentiranega kot ulitimativna liberalizacija, a vendar pomanjkanje samoekspresije, pa čeprav je le-ta bila na voljo, postane s spoštovanjem človekovih pravic, s preganjanjem nikogar ter bojaznijo do nikogar najvišja forma osebne svobode v demokraciji. Punk je postal avtentično izražanje jeznih mladih ljudi, ki se jim je leto 1968 zdelo predaleč. Tovrstna umetnost je necenzurirano manifestirala odraz, ki pljune na vsakršno ideologijo in sveta blebetanja. Zdelo se je, da se je apokalipsa že začela, zato punk ter post-punk nista imela nič izgubiti. Potrebno je bilo povedati, kar imaš, preden priložnost mine. Zapuščene kinodvorane in tovarne so odpirale prostor prihajajočemu valu.

Nov občutek odgovornosti do novonastalih razmerij v družbi ne bi mogel biti nikjer močnejši kakor v Manchestru. Mesto z močno težko industrijo, s še vedno opaznimi posledicami recesije sedemdesetih, v del katerega je nato posegla konservativna politika Margaret Thatcher, na trenutke prazno, degredirano okolje, s pristopom visoke moralistične in agresivne socialne kontrole, s katero se še danes bojujejo mesta, ki se niso rodila z laskavim nazivom prestolnice ali velemesta. Vendar pa vse tja do sedemdesetih Manchester ne bi pomenil veliko, če ga ne bi Anthony Wilson, lastnik Factory Records, promotor, novinar in protagonist klubske scene (The Hacienda), naredil za središče sveta. Manchester je postal mesto, v katerem si lahko izgubil ali našel svojo dušo. člani banda Warsaw, ki so se nato preimenovali v Joy Division, so spoznali svojega vokalista na koncertu Sex Pistols. Intenzivni mladi poet Ian Curtis, ki ga je bilo primerjati s Keatsom, je s fascinacijo z zvezdniki, ki so umrli mladi, David Bowie se mu je na ta način zdel prevarantski, saj je nenehno prepeval o smrti in s svojimi šestindvajsetimi leti bil še vedno živ, s svojo veliko prezgodnjo smrtjo postal ikona enaindvajsetega stoletja.

Ian Curtis je postal eden največjih pogubljenih rockovskih mitov. Njegova biografska zgodba, s filmom Control, ki ga je po knjižni predlogi Touching from a Distance vizualno adaptiral Anton Corbijn, prvotni fotograf Joy Division, nam je razkrila, kdo je mož, ki se skriva za mitom. Nam najbližja premiera je pripadla Dunaju, kmalu pa nam bo film na ogled tudi na ljubljanskem Liffu. In če je bil predhodni Winterbottomov 24 Hour Party People veliko bolj film o legendi, je Control toliko bolj film o osebnosti Iana Curtisa. Control ni običajna rock biografija, je ljubezenska zgodba. Niz oživelih fotografij v razpoloženjski črnobeli tehniki skozi klavstrofobično urbano atmosfero raziskuje dušo edinstvene vizije Iana Curtisa. Debitantska Unknown Pleasures, ki jo leta 1979 najstarejši svetovni glasbeni časopis Melody Maker pospremil z besedami »Pogumen izstrelek, plesne sanje: briljantno« je izjemno vizualna plošča. Plošča večnih dialogov in osebnih vizij Iana Curtisa, ki še danes reflektirajo časovno neumeščeni dokument misli in strahu občutljivega mladega moža, ki se je prisiljen soočiti z odtujenim kapitalističnim svetom. S preprostim eksistencializmom je povzemal metaforo obsesije s kontrolo, dominacijo in pobegom iz situacije, v kateri se je znašel. Z mladostniško ljubeznijo, s katero se je komaj dvajsetleten poročil, je nameraval živeti običajno srednjerazredno angleško življenje, medtem ko je v nasprotnem karierno vse bolj napredoval.

Band je dosegel svoj vrhunec s povabilom na turnejo v ZDA, ko je Curtis tik pred odhodom končal svoje šele triindvajsetletno življenje. Zaradi diagnosticirane epilepsije, katere napadi so postali neizbežni tudi na koncertih in so zaznamovali Curtisovo pojavo na odru, kjer je s posebnim plesom krčevitih gibov obvladoval morebitne epileptične dražljaje, je potoval vedno bolj vase, o čemer najnatančneje priča tudi tretja, zadnja plošča Closer, ki jo je Rolling Stone uvrstil med 100 najbolj depresivnih albumov vseh časov. Alkohol, droge in ženske so tako preostale ostalim članom banda, saj so njegov vsakdan zaznamovala zdravila na recept in njegove tri ženske, s katerimi mu ni bilo živeti in od katerih ločen ni mogel živeti. Debbie, ujeta v vlogi skrbeče matere in žene, njuna hčerka Natalie in na novo odkrita ljubezen v obliki neodvisne atraktivne belgijske novinarke Annik. Pozornost in avantura, ki je prerasla v nekaj globljega, s strani publike ter ljubice na eni ter odgovornost do družine in banda na drugi strani je spustila težo vsega sveta na njegova ramena, ki ga je dodatno podkrepil še močan občutek krivde, da je vse pustil na cedilu. Odpovedal kakor mož, oče, ljubimec ter protagonist banda. Sam Riley, ki je veličastno uprizoril Curtisa v filmu, je po koncu snemanja dejal, da se enostavno ne bi mogle počutiti bolj depresivno, kot se je ob zaključnem prizoru samomora, izhodu, ki ga je v stilu besedila Isolation izbral Curtis (»Mother I tried please believe me, I'm doing the best that I can. I'm ashamed of the things I've been put through, I'm ashamed of the person I am.«)

Film je fantastično melanholično sosledje dogodkov krhkega mladeniča, katerega talent je bil večji kot on sam. Control je izjemna izkušnja ne le za oboževalce, ki so slišali praviti zgodbe tistih, ki so bili najstniki v začetku osemdesetih. Film poseduje moč, ki te pretrese in vizualizira Atmosphere nekega polpreteklega obdobja, zato so to leto Joy Division večji kot kdaj koli.