če bi uradna medicina potrdila, da je ljubosumje bolezen, bi jo bili primorani razglasiti za največjo kugo človeštva. A zdi se mi, da se ljudje o ljubosumju pogovarjamo pač kot o neki slabi lastnosti človeka, a vendar vemo, da največkrat prav ljubosumje razdira družine, skrega sosede, uniči ljubezen.
če pa bi se na tržišču pojavilo zdravilo proti ljubosumju, bi si v farmacevtski industriji zadovoljno in z velikim nasmeškom na obrazih meli roke. Vendar zdravila v tovrstni obliki ni. Je pa v nas, kjer se ljubosumje tudi poraja. Pravzaprav kot vsaka druga bolezen. Ampak ostanimo pri ljubosumju.
Tudi sama sem nekoč hodila po svetu z ljubosumjem na levi rami in si razlagala, da je to pač bolezen, in s tem opravičevala včasih čudna početja. O tem smo se s prijateljicami pogovarjale s poudarkom, da so zato krivi seveda drugi.
A danes vem, da je ljubosumje proizvod STRAHU (beri nesamozavesti), ki je davek, ki ga vest plačuje občutku krivde! Ker nas strah pred neznanim ne pusti stopiti koraka naprej, se porodi ljubosumje. In takšne »igrice« s strahom se dogajajo vsak dan in vsepovsod.
Ljubosumje najdemo na delovnem mestu, če ona napreduje, jaz pa ne, pri sosedi, če ima lepši vrt kot jaz … Vendar so to le blage oblike ljubosumja, ki te morda še nasmejijo. Malo »zahtevnejšo« obliko ljubosumja najdemo pri mladih, ki okušajo prve ljubezni ter strah pred izgubo ljubljene osebe (beri strah, da to osebo prevzame kdo drug), ker jim naravna nesamozavest preprosto ne dopušča, da bi verjeli, da so vredni nekoga. Tudi tukaj bi bila ta oblika ljubosumja lahko »opravičljiva«, ker se s tem soočajo s svojo ravnjo zrelosti. če so pozorni na to, obstaja velika verjetnost, da se je bodo rešili, če seveda niso prevzeli hudega vzorca od svojih staršev.
če takrat ne uspejo, potem nastopi težja oz. najhujša oblika, ko z ljubosumjem jemljemo sočloveku duševni mir in svobodo, navsezadnje morda voljo do življenja. Tu govorim o ljudeh, ki sklenejo zakonsko zvezo, si obljubijo vse najlepše, potem pa se začnejo kalvarije, ki se nekaterim, ki poznajo STRAH, nikoli ne končajo. Na svet pridejo majcena bitja, ki nehote in nevede sprejmejo vzorec staršev, ki ga prenesejo na svoje partnerje in otroke in tako se veriga nikoli ne pretrga.
Verjamem, da bi veliko ljudi ne želelo poznati tega občutka. Kako si lahko pomagate? Pri hudi obliki vsekakor s strokovno pomočjo in naj vas zaradi tega ne bo sram, da iščete pomoč. Temu velja le čestitati! Drug način je, da poskušate kvalitetno zapolniti svoje življenje. Bodite ustvarjalni, ker je lep občutek, ko ste sebi in posledično drugim koristni. In če ob tem storite napake, vedite, da so le-te dovoljene. Svoje zadovoljstvo in dobro počutje boste nalezljivo prenašali na svoje bližnje. Opustite samopomembnost, kajti to je bolezen ega. Odpuščajte in s tem dokažite, da ste močni, kajti šibki ne morejo odpuščati. Raziskujte se in v sebi boste našli veliko lepih lastnosti, na katere bodite skromno ponosni, in postali boste samozavestnejši, kar je osnovni pogoj za odpravo ljubosumja! Ko boste dosegli to raven duhovne zrelosti, boste znali sprejeti, da ostati sam ni konec, ampak nov začetek. Glede otrok pa dobro vemo, da je bolje, da ne odraščajo v skrhanih družinskih odnosih.
Predvsem pa ZAUPAJTE! če mislite, da vas bo vaš partner, za katerega trdite, da ga ljubite, ob prvi priložnosti prevaral, potem lahko mirno trdim, da je vaš partner največji pokvarjenec! Pa ni, a ne?
