Družinsko nasilje v Pomurju: Še vedno je veliko sosedov, znancev, ki se obrnejo vstran

Družba je tista, ki lahko nasilje na nek način posredno sankcionira, s tem da ga prijavlja in posledično zaustavlja, ga ne sprejema in ne tolerira.  

Preverili smo, koliko primerov družinskega nasilja so v zadnjih letih zabeležili v Pomurju na Centru za socialno delo, zakaj žrtev ostane v takšnem odnosu in kako ji pomagajo. 

»Zavedamo se, da je izjemnega pomena preventivno delovanje«  

Na Centru za socialno delo Pomurje, pravijo, da so še posebej občutljivi, ko gre za nasilje v družini, zlasti, ko gre za nasilje nad otroci.

»Zavedamo se, da je izjemnega pomena tudi preventivno delovanje na področju nasilja v družini,« za Sobotainfo pravi Sandra Fekonja, direktorica Centra za socialno delo Pomurje.

Kot pravi, so že vrsto let na območju Pomurja kot izvajalci prisotni s preventivnimi delavnicami, ki jih skupaj s predstavniki policije in zdravstva izvajajo po šolah, vrtcih, zdravstvenih ustanovah, domovih za starejše, in tako dalje. 

»Menimo, da je prav preventiva in ozaveščanje tako strokovne kot laične javnosti tisti korak, ki ga moramo kot družba narediti, da bomo sprejeli in zagovarjali ničelno toleranco do kakršnekoli oblike nasilje. Šele ko bomo kot družba to ozavestili, se bodo začeli premiki v pravo smer,« pojasnjuje.  

»Še vedno je veliko sosedov, znancev, ki se obrnejo vstran« 

Tudi v Pomurju se soočamo z ne tako majhnim številom primerov nasilja v družini. 

V letu 2019 so na Centru za socialno delo Pomurje obravnavali 92 primerov, v letu 2020 115 primerov, v letu 2021 pa 94 primerov prijavljenega nasilja v družini.

»Izstopa zlasti leto 2020, ko se je začela epidemija zaradi covid 19 in smo beležili za četrtino več primerov v primerjavi z letom poprej.

Skrbi pa nas, da je sivega polja še vedno ogromno, torej da je še vedno veliko žrtev nasilja, ki ne zmorejo podati prijave, da je še vedno veliko sosedov, znancev, ki se obrnejo vstran in ne prijavijo kaj se dogaja za zaprtimi vrati sosedovega stanovanja,« razlaga direktorica. 

V epidemiji število primerov naraslo

Na centru ugotavljajo, da je epidemija koronavirusa vplivala tudi na pojav nasilja v družini.

»Z namenom, da se prepreči širjenje bolezni, so bili sprejeti številni ukrepi, ki so nas sicer bolj ali manj ubranili pred boleznijo. Žal pa niso pozitivno vplivali na dinamiko v tistih družinah, kjer so bile že pred pandemijo prisotne težave.

Socialna izolacija, manj možnosti umika, izguba dohodka, stiske otrok in še marsikateri drug dejavnik je vplival na to, se je nasilje v družini povečalo, oblike nasilja postajajo vse bolj hujše, problematika pa kompleksnejša. Strategije preživetja, ki so jih žrtve nasilja uporabljale doslej, v novih situacijah pogosto več ne zadostujejo,« dodaja.  

Za nasilje ni kriva žrtev

Na vprašanje kakšen je postopek Centra za socialno delo, v primeru, ko se na njih žrtev obrne za pomoč, Fekonja odgovarja:

»Žrtvam nasilja se nudi takojšna pomoč. Pomoč obsega aktivnosti, ki pomenijo takojšnjo zaščito žrtve nasilja in prekinitev nasilja, ter nadalje svetovalna psihosocialna pomoč, vse z namenom krepitve žrtve in njene varnosti. Pomembno je, da žrtev razumemo, je ne obsojamo, smo potrpežljivi, posredujemo ji ustrezne informacije in ponudimo ustrezno pomoč in zaščito institucij,« pojasnjuje.

Žrtev mora dobiti jasno sporočilo, da nasilje ni dopustno, da to kar doživlja v odnosu ni v redu, da za nasilje ni kriva žrtev, ampak, da je za nasilje vedno odgovorna tista oseba, ki nasilje povzroča, vse z namenom, da dobi sama prepozna in sprejme pomoč, še pravi.

V nekaterih primerih žrtev pomoči ne želi

Žrtev mora pomoč sprejeti, proti njeni volji je ni možno umikati na varno. Strokovni delavci se pri svojem delu večkrat srečajo s situacijo, ko vedo, da je oseba žrtev nasilja, ji želijo pomagati, jo vzpodbujajo, da sprejme pomoč in ob pomoči naredi korake v smeri umika iz nasilnega odnosa, vendar žrtev pomoči ne želi, strokovni delavci pa imajo ob tem zvezane roke.

»Žrtve nasilja lahko podajo prijavo in poiščejo pomoč na vseh enotah Centra za socialno delo Pomurje, osebno ali po telefonu. Ob nujnih situacijah, ki se zgodijo izven poslovnega časa centra, pa se prek policije aktivira interventna služba centra, ki se nemudoma vključi in pomaga žrtvi,« pravi Fekonja. 

Žrtve iščejo pomoč, ko se že bojijo za svoje ali otrokovo življenje

Pri delu na centru ugotavljajo, da žrtve najpogosteje poiščejo pomoč, ko so že tako psihično uničene in ko se dejansko ustrašijo za svoje ali otrokovo življenje, ko se zavedajo, da bo prišlo do hudih posledic, če se ne bodo umaknile. 

»Tako največ žrtev nasilja neposredno poišče pomoč na policiji, bodisi s klicem na njihovo interventno telefonsko bodisi se oglasijo same.«

Policija v primeru neposredne ogroženosti nemudoma vzpostavi kontakt s pristojno enoto centra. 

»Pri tem velja izpostaviti izjemno konstruktivno in strokovno sodelovanje s Policijsko upravo Murska Sobota. Nekatere žrtve pa se oglasijo same na pristojnih enotah centra. V  zadnjem obdobju prihaja tudi veliko prijav s strani šol, vrtcev. Izjemno malo prijav pa dobimo od tretjih oseb – to je naprimer sosedov,« pove sogovornica. 

Nasilje poteka v štirih ciklih

Če pogledamo samo dinamiko nasilnega donosa, Fekonja razlaga, da nasilje poteka v štirih ciklih:

• obdobje naraščanja napetosti,
• napetost se stopnjuje v izbruh nasilja,
• sledi obdobje opravičevanja, tako imenovani medeni tedni,
• sklene se z obžalovanjem in obljubami povzročitelja, da nikoli več ne bo nasilen.

Čim dlje traja odnos s povzročiteljem nasilja, tem krajša so obdobja med posameznimi fazami.

Po besedah direktorice faze »medeni tedni« pogosto ni. Gre tudi za to, da žrtve poročajo, da povzročitelj ni vedno nasilen, zna biti ljubeč mož, dober sogovornik, odličen oče, opirajo se lepih trenutkov in let.

Tako žrtev nasilje sprejema in išče opravičila zanj v svojem ravnanju, nasilje pa postaja del normalnega vsakodneva, do dne ko so že tako psihično uničene, da tega ne zmorejo več prenašati.

Nemalokrat so žrtve tudi finančno odvisne od povzročitelja, povzročitelj grozi, da jim bo odvzel otroke, da ji tako ali tako noben ne bo verjel in podobno.

 

Vzroki, da žrtev ostane v odnosu

Vzroki so številni in kompleksni:

• skupni otroci (nekatere ženske odidejo iz nasilnega odnosa šele, ko so fizično ogroženi tudi otroci, druge takrat, ko otroci odrastejo oziroma se osamosvojijo),
• spomin na »dobre stare čase«,
• neprepoznani pravi vzroki za nasilje,
• žrtev verjame obljubam povzročitelja nasilja, da se nasilje ne bo nikoli več ponovilo,
• vzbujanje občutka krivde, če želi žrtev zapustiti povzročitelja nasilja,
• strah zaradi groženj (s hujšim nasiljem ali z umorom),
• naučena nebogljenost, pasivnost,
• pomanjkanje samozavesti, samospoštovanja in zaupanja vase,
• izkušnje nasilja iz primarne družine,
• pomanjkanje informacij,
• revščina in brezposelnost.

Žrtev s prijavo stori prvi korak, ki je nedvomno zelo težak, pove Fekonja.

»Izhod iz nasilnega odnosa je proces, ki je za žrtev izjemno težak in travmatičen, s prijavo žrtev stori prav ta prvi korak, in tukaj potem nastopi centre za socialno delo, da žrtev opolnomoči, ji nudi svetovalno psihosocialno pomoč, jo informira o možnosti, ki jih ima v skladu z Zakonom o preprečevanju nasilja, predvsem pa, da žrtvam sporoči, da niso one same krive za nasilje, za nasilje je odgovoren vedno tisti, ki ga povzroča.«

Center za socialno delo nudi pomoč tudi povzročiteljem nasilja

Center za socialno delo poleg nudenja pomoči žrtvam nasilja, nudi pomoč tudi povzročitelju nasilja.

Po besedah sogovornice to pomeni, da se s povzročiteljem opravi pogovor in se jih napoti na ustrezne nevladne organizacije, na primer Društvo za nenasilno komunikacijo, ki deluje tudi v Murski Soboti, kjer povzročiteljem nudijo razne programe za usposabljanje, katerih namen je predvsem preprečevanje nadaljnjega nasilja, in/ali jih usmerjajo naprej v socialno varstvene programe, ki jih izvajajo na centrih za socialno delo.

 

Kakšne so razlike v obravnavi mladoletnih in odraslih žrtev nasilja?

Na vprašanje, ali je kakšna razlika v ukrepanju, v primeru da je žrtev nasilja mladoletna oseba ali odrasla oseba, Fekonja odgovarja:

»Na vsako prijavo nasilja, ne glede na to, ali jo poda žrtev ali katera koli druga oseba, se na Centru za socialno delo Pomurje nemudoma odzovemo.«

Kakšni bodo nadaljnji postopki in naloge centra, je odvisno od več dejavnikov: od stopnje ogroženosti mladoletne osebe, zmožnosti nezlorabljajočega starša, da mladoletno osebo ustrezno zaščiti, ter njihovih sposobnosti in potreb. 

»V prvi vrsti mora center ugotoviti, ali je starš, ki do mladoletne osebe ni nasilen, pripravljen sodelovati in otroka zaščititi. Če mu starš lahko nudi ustrezno zaščito, je naloga centra ponuditi staršu le podporo pri zaščiti mladoletne osebe in strokovno pomoč. V nasprotnem primeru, če starš otroka ne more zaščititi ali pa ne priznava, da se nasilje res dogaja, mora center narediti vse, kar je v skladu z njegovo pristojnostjo, da mladoletno osebo zaščiti,« pove.

Na tem mestu lahko center sodišču predlaga izrek ukrepov po Družinskem zakoniku, pri čemer je najhujši ukrep odvzem otroka in namestitev v varstvo in vzgojo drugi osebi, rejniško družino ali v zavod.

 

Poglavitna razlika v postopanju, ko gre mladoletno žrtev nasilja v primerjavi z odraslo žrtvijo nasilja je, da so institucije v skladu z zakonodajo dolžne poskrbeti za varstvo koristi mladoletnih otrok.

 

Pri odrasli žrtvi nasilja pa je vloga centra za socialno delo, da žrtvi nudi svetovalno pomoč, da bo zmogla izstopiti iz kroga nasilja (povečanje varnosti žrtve nasilja – izdelava individualnega varnostnega načrta, opogumljanje, krepitev moči žrtvi nasilja, fokus pomoči je na prenehanju nasilja ter povečanju varnosti žrtve nasilja in ne na »popravljanju« ali prekinitvi odnosa med žrtvijo in osebo, ki povzroča nasilje).

»Pri odrasli žrtvi moramo spoštovati samostojnost in pravico žrtve do sprejemanja lastnih odločitev ter ji nuditi pomoč in podporo pri ponovni vzpostavitvi kontrole nad svojim življenjem.«

Nuditi pomoč žrtvi pri vpogledu v svojo situacijo brez sugeriranj naših lastnih razmišljanj in rešitev ali tolmačenja njene situacije, predvsem pa ne obsojati žrtve nasilja, če ne vztraja v postopkih pregona ali se odloči za vrnitev k svojemu partnerju. Vedno ponuditi strokovno pomoč ne glede na rešitev, ki jo je žrtev trenutno pripravljena sprejeti, še dodaja. 

Govorimo o zlorabi moči, ki se nikoli ne konča samo od sebe

Nasilje v družini je izjemno kompleksen pojav, ki vpliva na življenje žrtve. Žrtev prizadene v vseh aspektih njenega življenja, tako psihično kot fizično.

Nasilje in izogibanje prijavi postane središče žrtvinega življenja, žrtev oblikuje tako imenovane strategije preživetja, tako točno ve kako se mora obnašati, da ne sproži tistega gumba pri povzročitelju, da bi nasilje izbruhnilo.

Nasilje v družini je kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, je kršenje temeljnih človekovih pravic in širši družbeni problem, pred katerim si ne smemo zatiskati oči.

»Pri obravnavi nasilja v družini govorimo o zlorabi moči, ki se nikoli ne konča samo od sebe in za katerega je vedno odgovoren tisti ki ga izvaja. Žrtev pogosto goji upanje, da bo nasilje prenehalo, opirajoč se na izkušnjo obdobja miru, hkrati pa ob doživetem nasilju vse bolj izgublja moč in zaupanje, da bo lahko kdaj nasilni odnos zapustila.«

Če žrtev v poizkusih iskanja pomoči za odhod naleti na nerazumevanje, bo teh poizkusov vedno manj.

Izhod iz nasilnega odnosa je možen

Nasilje se najpogosteje odvija za zaprtimi vrati, zato je nujno potrebno, da o njem spregovorimo na glas in v najrazličnejših kontekstih ter tako omogočimo žrtvam, da postanejo slišane.

»Na Centru za socialno delo Pomurje žrtvam nasilja sporočamo, da je izhod iz nasilnega odnosa možen. Je pa proces, ki je lahko za žrtev izjemo težak in travmatičen.«

Vsako obsojanje in spraševanje žrtvi dodatno otežuje že tako težko odločitev. Reproducira tudi predsodke in stereotipe, zato je naše zavedanje o zakoreninjenosti nasilja in o težavnosti razmer, v katerih so se znašle žrtve nasilja v družini, izjemno pomembno.

»Nasilje v družini lahko prekinemo samo na en način: Da začnemo o njem govoriti,« zaključi Fekonja. 

Takšna je statistika pomurskih policistov

Za statistiko primerov nasilja v družini smo zaprosili tudi Policijsko upravo Murska Sobota. 

Policisti Policijske uprave Murska Sobota so v letu 2018 obravnavali 188 kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in otroke; leta 2019 132 primerov, leta 2020 178, v letu 2021 pa 127 primerov.

»Iz podatkov izhaja, da je bil v letu 2020 zaznan porast nasilja, v letu 2021 pa je večji upad teh kaznivih dejanj. Iz podatkov tako ni mogoče sklepati, da je v času epidemije večje število tovrstnih kaznivih dejanj, kot posledica epidemije. Oblike nasilja se pred in med epidemijo niso bistveno spremenile,« pravijo na policijski upravi.

V letu 2018 smo podali 102 kazenski ovadbi za kaznivo dejanje nasilje v družini, v letu 2019 smo podali 75 kazenskih ovadb, v letu 2020 - 105 in v letu 2021 – 91, še razlagajo. 

V primeru prijave se policisti nemudoma odpravijo na kraj dogodka

Postopek v primeru napadene osebe, ki pokliče in prijavi nasilje v družini je, da gredo policisti nemudoma na kraj.

»Na podlagi prvih zbranih obvestil in uvida v situacijo na samem kraju dogodka (ali je nasilje še v teku), se kršitelju, v kolikor so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa prepovedi približevanja (predkaznovanost, dalj časa trajajoče nasilje, nasilje se nadaljuje kljub prihodu policistov na kraj, vpletenost otrok, poškodbe, polomljen inventar..) izreče ukrep prepovedi približevanja.«

To pomeni, da mora storilec kaznivega dejanja zapustiti kraj bivanja, istočasno pa ne sme nadlegovati žrtve oziroma žrtev tudi po komunikacijskih sredstvih.

»Žrtve v večji meri prijavijo nasilje same, nekaj prijav je strani uradnih institucij (center za socialno delo, šole..). Najmanj oziroma skoraj nič pa ni podanih prijav s strani sorodnikov in sosedov,« pojasnjujejo.

Za konec dodajo še, da so občasno prijave posredovane tudi elektronsko na policijo s strani anonimnih oseb.