Glasbeni novinar, fotograf in predvsem reden obiskovalec koncertov je v teku svoje kariere spoznal že številna svetovno znana imena s področja glasbe.
Ko konjiček postane poklic
Energičen Mimi je svojo prvo recenzijo oziroma, kot pravi sam, opis koncerta objavil jeseni 2000, ko je dobil akreditacijo za zagrebški koncert Bryana Adamsa in od veselja skakal do stropa. Leto kasneje je začel pisati za takrat svežo in zdaj že dolgo ugaslo revijo Frka, nekaj mesecev pozneje pa za Stop, kjer dela še danes.
»S tem se resno ukvarjam trinajst let in včasih z grozo ugotovim, da se pogovarjam z nekom, ki je bil rojen po tem, ko sem sam bil že, denimo, dvakrat na Metallici.«
David Bowie ga je uročil
Mimi je nekaj časa še pisal evidenco obiskanih koncertov, pri čemer predvideva, da jih je bilo doslej nekje med 450 in 500. Vendar pa izpostavlja enega, po katerem ni bilo nič več kot prej, in sicer nastop Davida Bowieja 5. septembra 1990 na zagrebškem Maksimirju. Kot pravi, so doma redno poslušali njegovo glasbo, zato ni bilo presenetljivo, da je očeta prepričal, da ga pelje na koncert. Ko se je zrinil do prvih vrst in dejansko videl različni barvi njegovih oči, je bil »za vedno uročen«.
Včasih je treba fotoaparat tudi »prešvercati«
Po prvih objavah v Vestniku in Dnevniku je začel klicati številna uredništva in Stopu ponudil, da spiše recenzijo koncerta U2 na Dunaju.
»Glasbeni urednik je bil za, pod pogojem, da prinesem tudi fotografije. Prešvercal sem aparat, prinesel fotografije iz prve vrste in objavil 1,5 stransko reportažo.«
V 13 letih je imel možnost intervjuvati neštete domače kot tudi tuje glasbenike, med drugim Balaševića, Sašo Lošića, Noela in Liama Gallagherja, Metallico, Deep Purple, večino članov Iron Maiden, Slasha, Foo Fighters, Bryana Ferryja, Placebo, Muse, Kraftwerk, Leonarda Cohena, Marka Kopflerja, Josha Homma, The Prodigy, The Killers, Depeche Mode, Billy Idola in še bi lahko naštevali. Ker prvega (intervjuja) ne pozabiš nikoli, nas je zanimalo, kako se je na tega in seveda vse, ki so sledili, pripravljal.
»Prvi intervju sem delal s hrvaško zasedbo Leteči odred. Oni mačkasti, jaz nervozen, še dobro, da me niso poslali delat s kom drugim. Priprava je polovica opravljenega dela, osebno se mi zdi najpomembnejša pozornost, da poslušaš, kaj sogovornik govori, in iz tistega daješ podvprašanja, a paziti moraš, da ti pelješ rdečo nit.«
Med intervjuji lahko celo zagorijo hlače
Mimiju se je v spomin vtisnilo kar nekaj prigod z intervjujev, pri čemer najraje izpostavlja sledeče.
»Tisti, ki me poznajo, vedo, da so mi bili najljubši intervjuji z Noelom Gallagherjem, je blazno pronicljiv in duhovit. Ob drugem intervjuju sva se celo sporekla, na koncu pa razšla kot prijatelja. V tretje me je že poznal in naslednji dan v blogu zapisal, da je intervju bil res dober in hecen ter da to redko doživi. Slasha sem vprašal, če igra kaj z albuma Chinese Democracy. Siknil je, če želim, da končava pogovor, a sem mu odgovoril, da sem le želel videti izraz na njegovem obrazu. Padel je v smeh, a izraz je bil res neprecenljiv. Pred intervjujem z Bryanom Ferryjem sem si z vžigalnikom »odrezal« košček hlač, ki se mi je strgal. Nekaj minut pozneje, med razgovorom, začne zaskrbljeno vohati, češ, a tukaj kaj gori? Tlela je moja hlačnica, ki sem jo začel panično teptati, ob sva bruhnila v smeh in pogovor se je naenkrat sprostil.«
Lani je v Ljubljani spoznal celo legendarnega Leonarda Cohena, ki mu je pomahal in dejal, naj pride z njim nazdravit.
»Ponudil mi je kozarec vodke, z drugo roko pograbil led in najbolj iskreno prijazno vprašal, če mi je bil koncert všeč in začel kramljati. Leonard Cohen je džentelmen, ki ga redko srečaš.«
Koga pa bi še rad srečal?
Seznam glasbenikov in filmarjev, ki jih Mimi še želi srečati, je dolg, pri čemer med drugim izpostavlja Briana Maya in Rogerja Taylorja iz Queen, Springsteena, Keitha Richardsa kot tudi Rogerja Watersa (Pink Floyd), ki je po njegovem mnenju odličen opazovalec življenja z definiranimi mnenji.
»Zanima me Alex Turner, eden najboljših avtorjev mlajše generacije. Z Balaševićem, s katerim se poznava že več kot petnajst let, so intervjuji vedno navdušujoči, lahko bi jih delal vsakih šest mesecev. Tu so še filmarji, ki jih redko srečam. Predvsem zanimivi se mi zdijo režiserji, Tim Burton, Quentin Tarantino in Danny Boyle še posebej.«
Ob koncu smo ga povprašali, kaj zanj pomenijo glasba in koncerti.
»Glasba je tolažba, veselje, nekaj, kar te sprošča, dvigne, pomaga iz tebe spraviti agresijo ali te razveseli. Ob njej lahko počneš čisto, čisto vse – le pravi izbor rabiš. Koncerti so podaljšek tega, najboljši način preživljanja prostega časa izven štirih sten stanovanja.«
