Poletje in jesen 2010. Kriza v nižjih razredih osnovnih šol. Vodstvo premnogih slovenskih osnovnih šol prepoznava epidemijo in skokovito naraščanje samomorov med učenci, starimi od 6 do 10 let. Razmere so kaotične, med starši prevladuje preplah in nemoč. Strokovnjaki sklicujejo strokovne time in iščejo rešitve novonastalega pojava, s katerim do zdaj še niso imeli izkušenj. Ljudje iz ulice ob kozarcih vina in steklenicah piva pametujejo o vzrokih, ki pripeljejo toliko otrok do tega, da si vzamejo življenje. Cerkveni veljaki ponosno razglašajo, da je za nastalo situacijo kriva kriza vrednot, kriza družine in zavračanje vere in da je rešitev samo v ljubezni do Boga, na način kot si jo razlagajo Oni. Časopisi so polni tragičnih zgodb o smrti otrok. Naslovnice njihovih krvavih ponatisov vsakodnevno sporočajo žalostne vesti, da si je (spet) sodil eden od slovenskih mladičev. Spet. Otroci iz prvega, drugega, tretjega in še tudi četrtega razreda devetletke padajo kot domine. Mnogo življenj je v fazi predhodnega zaključevanja. Vlada skuša z najrazličnejšimi poskusi oslabiti fenomen, ki je nastal tako nenadoma in hitro ter presenetil odrasli svet v nepripravljenosti in v vprašanjih, na katere navadno niso iskali odgovorov. Nihče nima pravih rešitev. Zdaj se pa mudi. Življenja naših otrok so ogrožena. Otroci v omenjeni starosti so postali najbolj rizična skupina, kar se tiče samomorov pri nas. Podjetja, ki se ukvarjajo s pogrebništvom, poročajo o težavah z dobavljanjem belih krst. Preprosto povedano, zmanjkuje jim materiala, naročila pa so že v nekaj tednih prekoračila njihovo letno delovno zmogljivost. Na pokopališčih se ponoči svetlikajo bele svečke in potapljajo sijaje rdečih. Sporočajo, da je v Sloveniji vsesplošna žalost in obup. Imunologi in strokovnjaki za viruse opozarjajo na možnost o prisotnosti posebnega mikroorganizma, ki ima vpliv le na mlajšo prebivalstvo, starejši pa s(m)o morda nanj odporni. Vsa stroka dela na istem problemu. Slovenija se je končno povezala, ni več političnih razkolov, ni več razkolov med prebivalstvom... vse je kot eno veliko pljučno krilo. Nekoč, še nedavno nazaj, smo preko radijskih sprejemnikih lahko prisluhnili kakšni osmrtnici ali maksimalno trem, pa še ta vest je sporočala, da je v tej in tej starosti (navadno je šlo za ljudi tretjega in četrtega življenjskega obdobja) preminil ta in ta človek, da se je njegovo življenje izteklo po "naravni*" poti ali kot posledica bolezni. Zdaj so poročila o osmrtnicah dolga tudi po eno uro. Delež mladega prebivalstva se iz dneva v dan krči. Demografi opozarjajo na posledice, ki jih bomo zaradi tega čutili v prihodnjih desetletjih. Upad tega prebivalstva bo usoden za medgeneracijsko solidarnost in za ustaljen način delovanja države. Potrebne bodo tudi spremembe na sistemski ravni. A vzroka, zakaj do tega fenomena prihaja, pa se še vedno niso dokopali. Šole so zaprte, epidemija je na vrhuncu. Otroci so doma in kaže, da se je s tem število samomorov le še povečalo. Vse skupaj se zdi nerazumno, neobičajno in v nasprotju z ustaljenimi načini ravnanja v primeru ogroženosti prebivalstva. Še posebej strokovnjaki iz vrst osebne pomoči in svetovalnega dela z ljudmi delajo s polno paro. Službe psihosocialne pomoči so že preko meje pregorevanja. Primanjkuje strokovnjakov socialnega dela in primanjkuje tudi psihologov. Prostovoljstvo se je že zdavnaj izkazalo za še bolj škodljivo in neučinkovito. Nemoč se je zasejala v kosti. Starši so obupani.
Nekje v zakotnem delu države pa v tem času v svojem kabinetu tiči socialna delavka, ki opravlja delo šolske svetovalne delavke na osnovni šoli. Stoji pred svojo razmišljujočo tablo, ki jo sicer uporablja podobno kot dr. Hous v svoji delovni skupini, ko se spopadajo z navidez nerazumnim primerom. Že od samega nastanka epidemije dela interpretacije in analize in razmišlja o rešitvah, možnih korakih in virih, na katere bi se lahko uprli, da bi življenje lahko spet šlo naprej. Nihče več nikogar ne jemlje resno. V medijih je nastala zmešnjava informacij, ne ve se več, kaj trdijo strokovnjaki in kaj trdijo laiki. Kredibilnost znanosti je močno upadla. Mnogo ljudi se ponovno zaveže religiji, v brezupu in nemoči častijo Vsemogočnega in se kesajo za (svoje) grehe. Delnice katoliške Cerkve so skokovito narasle. Cerkev (pri)dobiva na oblasti in njen vpliv se je spet razširil. Ljudje so spet pričeli verjeti v čarovnice. Duhovniki množično izvajajo eksorcizem - izganjanje hudičev iz nemočnih in obsedenih otrok. Starši poskušajo čisto vse, da bi zaščitili svojo družino pred tragedijo, ki je tako prisotna, praktično že skoraj pri vsaki drugi hiši v mestu in vsaki četrti na vasi.
Desetletje kasneje znanstveniki iz pomagajočih ved pridejo do končnih izsledkov. Seveda se je pojav po pol leta masakra, tako kot je skrivnostno nastal, tudi skrivnostno končal. Ugotovitve kažejo, da je do pojava prišlo, ker so se mladi fantiči (nesrečno) zaljubljali v princesko Lino in v neuslišanosti dokazovali pristnost svojih čustev tako, da so se podajali v smrt. Oh, kako romantično! Le kateri princ ne bi umiral za naklonjenost svoje princeske! Rezultati so pokazali, da se je mnogo deklet iz istih razlogov odločilo umreti. Mnogo od njih je doživelo razočaranje v ljubezni (tako mlade, pa tako razočarane!). Njihove "ljubezenske" zveze so iznenada razpadle. Koncept večne ljubezni se je očitno dokončno razblinil. Njihovi fantje so se zaljubljali v Lino, same pa so ostajale v senci, neopažene in zapuščene. Ves svet se jim je začel zdeti nepravičen in zato so se tako množično odločale, da naredijo temu konec. Njihove pravljice so se sesuvale, nihče pa jim ni ponudil novega konteksta za razumevanje sveta. Premnogo babic, dedkov, mamic in atijev je v svojih hčerkah prepoznavalo svojo Lino. Ko se je toliko mladih svetov rušilo, odrasli pa nis(m)o imeli pripravljenih odgovorov in sposobnosti opore, da bi jim stali ob strani, ko so skušali na novo vzpostaviti svoj koncept o svetu, ki ga živimo, je bil usoden korak neizbežen. Rešitve je ponujala le smrt.
Tista socialna delavka, ki je tičala za tisto tablo v svojem kabinetu tiste osnovne šole, je imela ves čas prav. Problem ni bil v epidemiji. Problem je bil v svetu odraslih, ker se nis(m)o znali odzvati na spremembe, ki so z Lininim talentom nastali. Če bi se ljudje (že) takrat naučili sanjati, bi lahko preprečili marsikatero mlado smrt. Ko bi se vsi učili, kako doživljati samega sebe kot enkratno, posebno in neponovljivo bitje, ki je vredno ljubezni, bi bil svet v Sloveniji že takrat mnogo lepši. Te socialne delavke ni več med nami. Tudi ona je preminula mnogo premlada, zaspala je med svojim spanjem - medtem ko je sanjala. Naj počiva v miru!
Na očitke, da je dekletce še premajhno za zmago, bi se rad odzval malo drugače. Srčne ljudi naše dežele skrbi, da bodo pritiski, ki jih nosi krona talenta, negativno vpliva na Linin osebnostni razvoj. Nedvomno gre za premik brez povratka, ki spremeni vse, še posebej usodno moč in vpliv pa ima na otroku, ki ga obdobje iskanja lastne identitete šele čaka. Pa kaj potem, če se Lina zaradi vsega tega blišča (nekoč) izgubi?! Itak se vsi izgubimo in se potem iščemo do nastopa (svoje**) smrti in nikoli več se ne najdemo. Morda pa je vendarle čudovito, da ima eden od otrok to možnost in prisilo hkrati (da se izgubi na izjemen način), da hodi radikalno drugače, po poti, ki jo je hodilo le izjemno malo otrok. Menim, da je (pre)mnogo čisto navadnih ljudi, ki živijo vsakodnevno bedno in rutinsko življenje brez občutka kontroliranja dogodkov in vidijo v Lini možnost, da se samouresniči na področju, za katero je rojena. Končno bo eni ali enemu morda lahko uspelo, da se dvigne iz te ubijajoče sredice, si pravijo. Po svoje smo vsi sanjali, da bi bili na nek način posebni in da bi to posebnost tudi drugi identificirali kot našo izjemnost in cenjeno drugačnost. Vsi potrebujemo občutek, da smo dobri in da smo edinstveni, enkratni, nenadomestljivi. Vsi hrepenimo (ali pa zdaj, ko smo se asimilirali v vsakdanjo odraslost, to hrepenenje tlačimo iz zavesti), da bi bili (tudi) mi tisti nosilci upanja o uspehu, da bi utelešali genialnost in posedovali možnost svojevrstnega prispevka temu svetu. Vsi mi potrebujemo skoke iz neskončne sivine anonimnosti in učlovečenih številk. Vsi mi potrebujemo prepoznavnost, svoj znak, svoj način, svoj slog. Vse to iščemo do svoje smrti, eksperimentiramo in poslušamo svoje občutke, odzive okolice (publike), interpretiramo feedbacke itd. Vsi smo isti, le način in prefinjenost, kako to počnemo, dela med nami navidezne razlike. Ne moremo, da ne se ob tem ne bi tudi nenehno duhovno krepili in skrbeli za notranjo harmonijo, uglašenost. Kadarkoli oslabimo na tem področju, se sesujemo, pa ne glede na to, kakšno pot hodimo v zunanjem svetu. Lahko je to pot blišča in slave, lahko je to pot skrajne anonimnosti. V vsakem primeru, ko izgubimo občutek za lastno duhovno sfero, se sesujemo, bodisi skozi psihosomatiko bodisi skozi obširno paleto težav s področja duševnega zdravja.
Ni pot tista, ki nas determinira. Mi sami smo tisti, ki določimo učinek poti, po kateri hodimo, svojsten predznak. Ni pozitivnih in negativnih poti, ni pozitivnih in negativnih življenjskih okoliščin. Vse samo Je (in Ni hkrati) in pri vseh potovanjih je bistveno, da vemo, kam želimo priti. Ali pa tudi ne. Smrt nas itak najde. Pa vendar nas ne najde, ker smo že najdeni.
LINA, PLAVAJ! KER ČE BOŠ NEHALA PLAVATI, SE BOŠ UTOPILA. A ti plavaš, večina ljudi pa stoji ob bazenu in odlaša s skokom v vodo, ker je polna strahov in mehkužnosti (eni se bojijo vode, enim se zdi premrzla - a voda je življenje!). Zato se ne oziraj na njihove pripombe. Ti samo plavaj in plavaj. Zame je le to pomembno. In zate še toliko bolj.
*ni naravnega in nenaravnega. Vse kar je, Je in je zato Naravno. Ni druge alternative. Vse je isto, vse je Eno. Vse je Narava.
**smrt ni od nikogar. Ne moremo trditi, da je eno moja smrt, druga smrt je njegova, tretja je od onega... Smrt samo Je.
Preberite še: Največ talenta ima 7-letna Lina
