Ko so neskončne možnosti mit in resničnih izbir nočemo sprejemati, ostajajo le navidezne izbire.
Ljudje imamo radi občutek neskončnih možnosti pred nami. Družbeni sistem, v katerem živimo, se s tem dobro okorišča – ponuja nam izbire na vsakem koraku. Izbiramo lahko med več ducat različnimi jogurti, ki nam vsak obljublja nekaj posebnega, nekaj, kar ustreza samo našemu okusu in kar lahko mene, posebnega človeka s posebnimi zahtevami, povsem zadovolji. Izbiramo lahko na primer tudi med različnimi šamponi: za mastne lase, za obtežene lase, za lase z mastnim lasiščem in suhimi konicami, za suhe lase, za dolge, za skodrane, za ravne, za skodrane, ki si želijo biti ravni, za blond, rjave, črne, pobarvane, aja, in za normalne lase. Kakšni so v vsej tej zmedi normalni lasje, menda sploh ni pomembno. In v katero kategorijo pade moje naglavno bogastvo? Na koncu izberem šampon, ki mi je ostal v spominu po najbolj tečni reklami. Se še spominjate reklame za Safcol tuno, ki se je pred leti vrtela tudi po trikrat v enem oglasnem bloku in potem v vsakem naslednjem bloku, torej si jo lahko videl skoraj 30-krat, če si bil pristaš gledanja po treh španjolskih žajfanc, kar smo takrat bili skoraj vsi? Umirali smo, ko smo spet zagledali to reklamo. In pridno kupovali Safcol.
Pred nami ležijo izbire in zapolnjeni smo z idejami o neskončnih možnostih, ki jih življenje ponuja. Živimo s prepričanjem, da smo individualisti – posebni, drugačni, s svojim okusom in svojimi idejami. Verjamemo, da so naše vsakodnevne izbire plod naših odločitev, ki bazirajo na naših osebnih preferencah, zraslih na našem zelniku. Menimo, da smo racionalni in da so naša dejanja rezultat naših mišljenj. Ja. Ljudje smo prepričani o marsičem. Večina naših prepričanj so čiste neumnosti.
Vedno bolj popularna postaja ideologija, da ima vsak posameznik možnost doseči karkoli. Da so možnosti neomejene, da moramo samo izbrati, kar bi želeli in bomo dobili. Da če si dovolj močno želiš, lahko dobiš vse. Priznam, tudi sama sem bila velika zagovornica The Secret mentalitete in v nekem pogledu še vedno sem. Rada imam namreč, kako se sogovorniku razjasni obraz, ko mu razlagaš o tem, da pravih ovir pred njim ni, da je vse v njegovih mislih, da sam ustvarja realnost in da potemtakem lahko ustvari karkoli. Ja, sami ustvarjamo svojo realnost, a kaj to dejansko pomeni?
Naj povem zadevo zelo preprosto: ljudje nimamo neskončnih možnosti in večina izbir, ki jih sprejmemo, je navideznih. V samem bistvu smo izjemno determinirami. Za začetek, determinirami smo s tem, v katerem kraju in času se rodimo: s zeitgeistom. Smo rojeni v New Yorku ali v podsaharski Afriki; v osrednji Sloveniji ali v Prekmurju. V sodobni družbi ali v tradicionalni družbi; v vojni ali miru. Determinirami s tem, v kakšni družini se rodimo. Imamo bogate ali revne starše, izobražene ali nevedne, ljubeče ali nasilne. Če so bogati, imamo možnosti potovanj in materialnih dobrin, ki jih otroci revnih staršev nimajo. Če so revni, imamo možnosti pridobitve vrednost, ki jih bogati otroci zaradi drugačnega stila življenja redko pridobijo. Če so starši izobraženi, obstaja večja verjetnost, da bomo tudi mi, kar nam znova odpira vrata, ki se ne bi odprla, če bi se rodili povsem nevednim staršem.
Determinirani smo s svojim otroštvom. Takrat nismo sprejeli nobenih izbir, ker jih sploh še nismo bili sposobni sprejemati. A je otroštvo vseeno tisto obdobje življenja, ki je za človeka najpomembnejše. Otroštvo s svojo primarno socializacijo že po osnovah psihologije definira osnovne ideje dojemanja sebe, odnosov in sveta. Vir naših frustracij, nizke samozavesti, vedno istih vzorcev delovanja v partnerskih razmerjih, lahko večinoma iščemo v otroštvu, torej tam, kjer ni bilo praktično nič odvisno od nas samih. Determinirami smo tudi z našimi prirojenimi sposobnostmi. Smo brihtni, inteligentni in iznajdljivi, ali smo pasivni, labilni, počasni v razmišljanju. Imamo umetniško roko in znamo prenesti vidno podobo na papir ali smo antitalent v vseh umetnostih. Če smo obdarjeni z dobrim vokalom, lahko gremo na Slovenija ima talent, zmagamo, požanjemo slavo, razpoznavnost in denar. Če ne moremo peti v javnosti, ker nam še mačke pobegnejo, pač nimamo možnosti, da bi na ta način dosegli instant slavo.
Navsezadnje, deternimirani smo z idejami. Podvrženi smo religioznim ideologijam, ki nam ponujajo kompenzacije za naše nesrečno življenje in služijo kot navidezni vir morale. Podvrženi smo potrošniškim ideologijam, ki nam narekujejo, naj naredimo nekaj za sebe, naj se razvajamo, naj kupujemo in s tem svojo nepopolno bit skušamo približati popolnosti in zadovoljstvu. Podvrženi smo raznim idejam večvrednosti nad drugačnimi in prepričanosti v svoj prav vedno in povsod. Vse to nas omejuje. Vse to nam klesti možnosti izbir.
Na koncu pristanemo v Intersparu pri večmetrskem hladilniku, polnem jogurtov in izbiramo. In smo srečni, ko izberemo nemasten jagodni jogurt z vanilijo, zaradi katerega bomo lepo suhi. In še punca v reklami je bila tako lepa, radi bi bili kot ona. Pravzaprav smo srečni, ker so odločitve za nas že sprejete. Naj bodo sprejete s strani tržnikov, kot so izbire jogurta; s strani staršev, kot je izbira, da bo hči hodila na klavir in ne na nogomet; s strani naše pasivnosti, kot je izbira, da bomo vztrajali v službi kljub neizplačevanju plač.
Zanimivo je, kako si želimo neskončnih možnosti, ki jih nimamo in potem dobimo možnost izbire, a ta naenkrat postane izredno zastrašuja. Kakorkoli trdimo nasprotno, ljudje pravzaprav ne želimo resnično izbirati, saj zavestne izbire, ki so ponavadi tudi pomembne, potegnejo za sabo preveč zapuščenih izbir in tega nismo pripravljeni tvegati, kakorkoli bi resnična izbira marsikoga rešila bede. Posiljujejo nas torej s prepričanjem, da imamo vse možnosti odprte – kar ni res; med tistimi možnostmi, ki jih imamo, pa ne želimo izbirati – ker ena izbira pomeni zavrnitev vseh drugih. Morali bi se začeti zavedati omejitev, na katere nimamo vpliva in še pomembneje, moramo razumeti, da možnosti vseeno so, le da je za njih potrebno precej narediti in nekaj tudi tvegati. Sartre je razmišljal takole: oseba na robu prepada ne doživlja tesnobe zato, ker bo padla, temveč zato, ker ima možnost pasti.
