Čeprav je 1. november pri nas dan tihega spomina in gorečih sveč, ga marsikje po svetu obeležujejo precej bolj živahno.
Ponekod se takrat po ulicah vijejo pisane parade, drugod družine prenočijo kar na pokopališčih, spet tretji po rekah spuščajo svetleče lampione. Smrt ni povsod žalost, temveč praznik življenja, ki povezuje preteklost in sedanjost.
Ko smrt postane praznik življenja
V Mehiki verjamejo, da se duše umrlih vsako leto za nekaj dni vrnejo med žive. Namesto tihega žalovanja sledi pravi festival, znan kot Día de los Muertos.
Praznik je poln glasbe, barv in veselja. Družine okrasijo oltarje s fotografijami, hrano in pijačo, ki jo je imel pokojnik rad, ter s cvetjem ognjičev, ki naj bi dušam pokazali pot domov. Po mestih potekajo sprevodi z živobarvnimi lobanjami, poslikanimi obrazi in kostumiranimi paradami.
Grob kot prostor druženja
Na Filipinih se dan mrtvih spremeni v pravo družinsko srečanje. Ljudje se zberejo na pokopališčih, kjer prižigajo sveče, prinašajo hrano, igrajo družabne igre in pogosto celo prespijo ob grobovih.
Pokopališča postanejo kraji pogovorov, smeha in spominov, nekakšen piknik z dušami prednikov.
Morje luči in sveč
V Evropi je praznik pogosto tišji, a nič manj ganljiv. Poljska slovi po osupljivih pokopališčih, kjer tisoči sveč ustvarijo pravo morje svetlobe. Družine obiščejo grobove, prinesejo cvetje in prižgejo sveče, nato pa se doma zberejo ob večerji, kjer se z mislijo ali kozarcem spomnijo tudi pokojnih.
Podoben običaj imamo tudi Slovenci, le da pri nas prevladuje mirno, spoštljivo vzdušje z obiskom grobov in toplimi pogovori o tistih, ki jih ni več.
Ples z dušami in luči za pot domov
Na Japonskem duše umrlih ne obiščejo jeseni, temveč avgusta, ko praznujejo Obon. Takrat po tradiciji prižigajo lampijone in sveče, ki dušam kažejo pot do doma.
Ko praznik mine, lampijone spustijo po rekah, da razsvetlijo pot nazaj v onstranstvo. Dogajanje spremljajo tudi tradicionalni plesi, ki združujejo veselje in spoštovanje do preminulih.
