»Najprej sem porabil vse prihranke, da sem nabavljal moderno glasbo za RGL, nato za potovanja v London, nekako prestolnico rock glasbe. Po glasbo, na koncerte. Logično je bilo, da smo fantje tudi ustanovili band. Ravno ko smo delali drug album, nas je zapustil pevec. Spomnil sem se svojega profesorja angleščine Vlada Kreslina, šel sem k njemu in mu ponudil sodelovanje. Posneli smo album do konca, Kreslin je ostal in tako je tudi nastal album Od višine se zvrti, ki ga je po prodaji presegla šele Sidarta.«
Ko je honorarno pisal za Stop, ga je v dvigalu srečala Bernarda Jeklin: Bi kaj pisal za Jano? Pa ga je prešinila ideja o obiskovanju gostiln.
»Dodal sem še en tak multimedijski pristop: gostince smo hkrati predstavljali v Sršenovem gnezdu na RGL in oddaji na Kanalu A. Dokler se na TV ni menjala marketinška ekipa, ki je moj prispevek za uporabo njihove tehnične pomoči iznenada podvojila. Ni šlo več pa smo šli.«
V tem času je postal že prepoznaven in povabili so ga k sodelovanju v Nedelu. Dvanajst let pozneje ga je privabil Peter Frankl k Financam, kjer je na teden ocenil eno gostilno in od tega dobro živel.Ker je ob hrano šla tudi pijača, se je začel vedno bolj resno posvečati tudi vinom.Najprej slovenskim, potem vinom s celega sveta..
»Tako je nastala Dolce Vita, sprva kot priloga Financ, nato sem šel na svoje.«
Katere restavracije šteješ za dobre in kakšni so naši chefi?
»Imamo vsaj 15 restavracij, ki bi lahko prišle med noislke michelinovih zvezdic. O našem izobraževanju kuharjev imam slabo mnenje. Na višji stopni delajo dobro v Ljubljani in Mariboru. Katastrofa pa je pri srednjih šolah. Naj mi zamerijo, ampak učitelji kuhanja so zaoszali za časom. Nikamor ne potujejo, ne napredujejo. In to tudi učijo! Tisti kuharji, ki odstopajo od povprečja, so sami šli ven in se tam učili od najboljših tujih chefov.Mnogim sem pomagal s svojimi zvezami, da so prišli v najboljše restavracije, če sem le videl v njih tisto voljo in ljubezen do učenja.«
Nekako bolj preferira zahod Slovenije
»Med onimi najboljšimi sta gotovo Rajh v Bakovcih in Tramšek v Žerovincih. Med vinarji pa Marof in Dver Pax. Učit pa se lahko gremo k Madžarom recimo, ki so velik del osebnega bogastva vložili v vinogradi, kleti in vzgojo najboljših vin. Dosegajo tudi visoke cene in res so nam lahko za zgled.«
Kaj bi vsega dobrega vajeni Sršen jedel doma, ko ne gre nikamor?
»En čisto navaden sendvič se prileže, ko je človek sit vsega dobrega, pa tudi časa ni dovolj za kaj zahtevnejšega!«
