VIDEO: Leila Mazouzi po stopinjah najboljših judoistk: »Disciplina vedno premaga talent«

Leila Mazouzi, nadarjena judoistka iz Bakovcev, je bila gostja oddaje Športna IDEA na televiziji IDEA.

Devetnajstletna Prekmurka je spregovorila o svoji judo poti, prehodu v člansko konkurenco, izkušnjah z mednarodnih tekmovanj ter o tem, kako gleda na nadaljevanje obetavne kariere.

Za mlado judoistko, ki nastopa za celjski klub Sankaku, je leto 2025 predstavljalo pomembno prelomnico. Postreglo je z močnimi preizkušnjami v članski konkurenci in rezultate, ki potrjujejo, da spada med najperspektivnejša imena slovenskega juda.

Kljub temu ostaja zadržana in osredotočena predvsem na proces, ne pa na velike napovedi.

Cilji za leto 2026: zdravje in napredek pred rezultati

Leila je v oddaji Športna IDEA poudarila, da je v leto 2026 vstopila predvsem z željo po stabilnem razvoju:

»Cilji v letu 2026 so predvsem izboljšati judo, potem izpolniti vse programe treningov, seveda pa si želim končati leto brez poškodb. O tekmovalnih ciljih ne bi ravno govorila.«

Takšen pristop je po njenem mnenju najbolj smiseln za športnico, ki je šele na začetku članske poti. Kot je dodala, se zaveda, da se veliki rezultati ne zgodijo čez noč: »Rekla bi tako, grem korak za korakom in postopoma.«

S tem želi ohraniti mirno glavo in se izogniti dodatnemu pritisku, ki pogosto spremlja mlade športnike ob prvih uspehih.

Prebojno leto v članski konkurenci

Čeprav sama poudarja, da je do sebe precej zahtevna, je za njo sezona, ki jo lahko označimo kot zelo spodbudno. 

Tretje mesto na tekmi European Open v Sarajevu in sedmo mesto na zagrebškem Grand Prixu sta rezultata, ki kažeta na uspešno prilagajanje na močnejšo konkurenco.

»Zagotovo bi lahko bilo še boljše, ampak glede na to, da sem komaj zdaj začela tekmovati v članski konkurenci, sem zadovoljna z letom 2025. Vem pa, da se bodo stvari še izboljšale.«

Posebno mesto ima zanjo prav sarajevski turnir, kjer je prvič občutila, da lahko enakovredno tekmuje tudi na najvišji ravni: »Največ mi pomeni tretje mesto v Sarajevu. Tam je vedno dobro vzdušje.«

Doseženi rezultati dajejo dodatno samozavest, hkrati pa potrditev, da treningi in odrekanja niso zaman.

Dragocene izkušnje z Japonske

Pomemben del njenega razvoja predstavljajo tudi treningi v tujini. Novembra je že drugič odpotovala na Japonsko, v zibelko juda, kjer je imela priložnost trenirati v povsem drugačnem okolju.

»Na Japonskem sem bila že dvakrat, tam mi je zelo všeč kultura. Res bi se vračala na Japonsko. Videla sem veliko zanimivosti, seveda pa je bilo veliko časa posvečenega treningom.

Od treningov, ki so sicer zelo dolgi, sem odnesla zelo veliko. Za Japonce je značilno, da treningi trajajo po tri do štiri ure, imajo veliko borb. Priprave so dale veliko dolgih borb, pridobila pa sem veliko vzdržljivosti in tudi tehnike.«

Izpostavila je tudi razlike med evropskim in japonskim slogom juda, ki jo še posebej navdihujejo.

»Japonci so znani po zelo tehničnem judu. Skoraj nič ne delajo na moči in 'kontratehnikah', vse pa je tehnično pravilno. Tehnike ponavljajo tisočkrat in ko nekaj naredijo, je to res tehnično pravilno, ipon,« je poudarila Prekmurca in dodala, da se judoisti radi vračajo v domovino tega športa.

Disciplina kot temelj uspeha

Ko beseda nanese na lastnosti dobrega športnika, je Leila izpostavila predvsem notranjo naravnanost: »Vedno pravim, da disciplina premaga talent. Najpomembnejše je, da veš, zakaj nekaj delaš. Tudi če se ti kdaj ne da, moraš, ker ni druge možnosti.«

Po njenem mnenju se prav na tem področju pogosto naredi največja razlika med tistimi, ki vztrajajo, in tistimi, ki odnehajo ob prvih resnejših preprekah.

Velik pomen daje psihološki pripravi na tekme, saj je judo šport, v katerem odloča trenutek, pred tekmami pa skuša »izprazniti« glavo in odmisliti vse moteče faktorje. Spregovorila je tudi o tem, kaj se dogaja v zadnjih dnevih pred tekmami, ko je v ospredju tudi tehtnica.

Zadnjih nekaj let svojo kariero razvija v knežjem mestu. Celjski Sankaku velja za enega najuspešnejših judo klubov v Sloveniji. Čeprav bi marsikdo v takšnem okolju čutil pritisk, sama na to gleda drugače:

»Zame je to motivacija. Ni ravno pritisk, ampak veš, kaj moraš dati za to. Ni samo to, da treniraš v tem klubu, ampak moraš vedeti, zakaj hodiš na treninge in zakaj toliko treniraš,« je dejala Prekmurka.

Navdih v Tini Trstenjak

Posebno poglavje v njeni športni poti predstavljajo treningi z olimpijsko prvakinjo Tino Trstenjak, ki jo Lejla že od mlajših let doživlja kot vzornico.

»Z njo sem trenirala, ko je bila še aktivna olimpijska prvakinja. Ko je zaključevala kariero, sem bila zraven leto ali dve. Iz prve roke sem videla, koliko truda in trdega dela je bilo potrebnega za vse uspehe. Vedno sem jo občudovala in večkrat sem dejala, da moja vzornica in bi rada šla po njeni poti.«

Z nasmehom na obrazu je priznala, da olimpijske šampionke ni uspela premagati, so ji pa takšne borbe in izkušnje dodatno utrdile v prepričanju, da vrhunski rezultati ne pridejo po naključju.

Kot obetavna športnica, ki s trdim delom napada preboj med najboljše, želi s svojo zgodbo spodbuditi tudi druge mlade v regiji: 

»Mlajšim sporočam, da ne smejo pozabiti, zakaj so začeli, naj sledijo svojim sanjam in ciljem, naj verjamejo vase, ker je največji del tega glava posameznika. Tudi če ti večkrat ne uspe, ne smeš prenehati in obupati.«

Olimpijske igre kot tiha želja

Čeprav o rezultatskih ciljih govori preudarno, ima tudi Leila jasno začrtano športno pot. Sanje vsake športnice predstavljajo velika tekmovanja, olimpijske igre pa predstavljajo vrh te piramide.

»Mislim, da si vsak športnik enkrat želi, da bi bil del največjega tekmovanja na svetu. Tega si želim tudi sama,« je še poudarila judoistka in v isti sapi pristavila, da je pot do tega dosežka še dolga. 

Če se bo razvoj v povezavi s trdim delom nadaljeval v začrtani smeri, bo v prihodnosti prav gotovo izpolnjen tudi ta cilj.

Celoten pogovor z aktualno državno prvakinjo v kategoriji do 70 kilogramov si oglejte v priloženem posnetku.