Pogovor z nekdanjim mladincem Mure in slovenskim reprezentantom Mitjem Mörcem
Kdaj si začel igrati nogomet?
Začel sem pri sedmih letih, še danes se spomnim, kako me je mama peljala na trening Mure. Takrat je bil trener Drago Posavec, začela so se nova spoznavanja, prijateljstva, ki mi bo zagotovo vedno ostalo v spominu. Spomnim se, da si sami niti nismo znali obuti kopačk, tako da je bilo zanimivo.
Opiši svoj prehod skozi Murine selekcije.
Najprej sem igral za mlajše pionirje, nato za starejše pionirje in tako vse do mladincev. Ves čas je skupaj igrala ista generacija, dosegali smo dobre rezultate in uspehe. Krona vsega je sledila v mladinski konkurenci, ko smo osvojili državno prvenstvo in bili finalisti pokalnega tekmovanja. Sam sem bil edini letnik 1983, medtem ko so bili soigralci rojenih v letih 1981 in 1982. To je bil zagotovo velik dosežek, ki je zaenkrat še vedno največji uspeh v karieri, kar se tiče osvojenih lovorik.
Preboj v člansko moštvo Mure pa ti nato ni uspel.
žal v Murinem članskem moštvu nikoli nisem dobil prave priložnosti, nekajkrat na prijateljskih in dveh, treh prvenstvenih mi je priložnost ponudil samo Dušan Savi?. Priznam, da nisem odigral najbolje, pri devetnajstih so mi pač manjkale izkušnje, naslednjih možnosti pa nato nisem več dobil. Zato sem se odločil za odhod iz Mure.
Kako je prišlo do prestopa v Avstrijo?
Ponudila se mi je možnost, da grem v graški Sturm k njihovi drugi, amaterski ekipi, kjer sem bil leto dni, nato pa sem podpisal prvo profesionalno pogodbo.
Se je bilo težko prebiti v profesionalno moštvo Sturma?
Amaterska moštva pri naših sosedih služijo za kalitev igralcev in najboljši se prebijejo v prvo ekipo. To ni enostavno in traja kar nekaj časa. Sprva sem le po nekaj dni na teden treniral s prvim moštvom, ob poškodbah pa je treba izkoristiti svojo priložnost. Imel sem srečo, da je članska ekipa imela težave s poškodbami, in tedanji trener Mihajlo Petrovi? mi je ponudil priložnost. Debitiral sem proti dunajski Austrii, kjer nisem odigral slabo; in od takrat naprej sem stalno treniral s prvim moštvom in po letu dni tudi podpisal profesionalno pogodbo in začel čedalje več igrati.
V kakšnem spominu ti je ostalo igranje v Avstriji?
V Avstriji sem preživel pet let, zato je spominov na ta leta ostalo veliko. Spoznal sem prijatelje, s katerimi se še zdaj slišim, igranje nogometa v Avstriji je bila velika izkušnja tako na nogometnem kot tudi življenjskem področju. Vtisi so zelo lepi, tudi liga je na dokaj visoki ravni, z dobro infrastrukturo, tako da mi bo Sturm zavedno ostal v spominu.
Zakaj si se odločil zapustiti Sturm?
Pogodba s Sturmom je trajala še eno leto. V prvem delu prvenstva od petnajstih tekem nisem igral samo na eni tekmi, v drugem delu pa sem bolj malo igral, kar mi ni ustrezalo, zato sem se odločil zapustiti klub. Zahtevano odškodnino je bil pripravljen plačati le moj sedanji klub, ki je vztrajal od začetka do konca, in zaradi tega sem se tudi odločil za Maccabi Herzliyo. Sicer je bilo tudi nekaj drugih variant, ampak med njimi ni bilo nič konkretnega.
Je bil prestop v Izrael pravilna odločitev? če bi se še enkrat odločal, bi raje izbral kaj drugega?
Ko se za kaj odločiš, moraš za tem tudi stati. Vprašanja, kaj bi bilo, če bi še malo počakal, so čisto odveč. V Izraelu sem zadovoljen in prepričan sem, da sem se v tistem trenutku odločil pravilno, za naprej pa bomo še videli.
Kakšna je primerjava avstrijskega in izraelskega nogometa?
V izraelskem nogometu je velik poudarek na hitrosti in tehniki, velik problem pa je taktična disciplina. Tudi avstrijski nogomet je na visoki ravni, velika razlika pa je v infrastrukturi. V Izraelu so vrhunski mogoče trije stadioni, ostalo pa je vse zastarelo. Sami ligi bi težko primerjal, recimo v Izraelu lahko in tudi ima vsaka ekipa pet tujcev. Ker je na voljo veliko denarja, gre za kakovostne tujce - in temu primerna je tudi liga.
Izrael slovi kot izredno nemirna država. Si že imel kakšne negativne izkušnje?
Na srečo v osmih mesecih še ne. Včasih mi je prav čudno, ko na internetu prebiram, kaj vse vse v tej državi dogaja, nimaš pa občutka, da si blizu tega dogajanja. Moram priznati, da mi ni bilo vseeno, ko sem slišal za nedavni teroristični napad v Jeruzalemu, ko je bilo dvanajst mrtvih. To je bilo prvič, da sem se malo bolj zamislil, da res nikoli ne veš, kaj te lahko doleti. Na žalost je takšno njihovo življenje, kot pa vse kaže, se to še dolgo ne bo rešilo. O vsem skupaj ne govorijo radi.
Kakšno pogodbo imaš s svojim klubom in kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Podpisal sem t. i. pogodbo 1+1, se pravi za enoletno pogodbo z možnostjo podaljšanja. Pred približno mesecem dni mi je predsednik že omenil, da bi z mano podpisali pogodbo za dve, tri leta, vendar sem mu povedal, da bomo to vprašanje pustili odprto do konca sezone, če ostanemo v ligi. Namreč: šest klubov se bori za obstanek v ligi, med njimi smo tudi mi, zato se bomo pogovarjali po koncu sezone. Seveda so moje ambicije močnejše lige, nazaj v Evropo bližje domu. Nekaj zanimanja zame je bilo že v zimskem prestopnem roku, ampak v mojem klubu o tem niso želeli niti slišati.
V kateri državi oziroma ligi se želiš v svoji karieri preizkusiti?
Zagotovo je velika želja Anglija, o njej sta mi pripovedovala Cesar in Koren, ki pravita, da je to drugi svet. Zavedam se, da bo težko, ampak če se možnost pojavi, bi tam enkrat res rad zaigral.
Nekaj let si bil kapetan mlade reprezentance, priložnost v članski reprezentanci pa ti je ponudil šele Matjaž Kek ...
Ko sem končal staž v mladi reprezentanci, je bil selektor članske izbrane vrste Branko Oblak, tako da sem na prvi vpoklic čakal kar dolgo, ko mi je zaupal Matjaž Kek. Težko bi komentiral, zakaj se je to zgodilo tako pozno, vsak trener ima o določenih igralcih svoje mnenje, prej so igrali drugi, zdaj pa je v reprezentanci večinoma moja generacija. Sem vesel, da sem član reprezentance, in upam, da bodo prišli tudi boljši rezultati.
Za reprezentanco so neuspešne kvalifikacije za evropsko prvenstvo? Kje so po tvojem razlogi za neuspeh?
Vsi smo gotovo pričakovali in želeli več, kar nam na žalost ni uspelo, o razlogih pa je težko govoriti. Dogaja se nam, da dobro odigramo le en polčas, mislim pa, da fizična pripravljenost tu ni problem. Na slabše rezultate je mogoče vplivala tudi neiugranost tekom menjave generacij, zato rabimo čas in dosti podpore. Na žalost je trenutno ni, kar je glede na trenutne rezultate tudi razumljivo. Vedno se omenja "zlata generacija", ki je imela vedno poln stadion, ki jih je ponesel. Tako bi lahko tudi mi prikazali boljše igre, vendar če nimaš rezultatov, nimaš publike in tega se mi zavedamo.
Jeseni se že začnejo kvalifikacije za svetovno prvenstvo. Kakšne so po tvojem mnenju možnosti slovenske reprezentance?
Skupina je zagotovo težka. Mogoče smo si pred žrebom želeli eno bolj zvenečo državo, kot sta na primer Italija ali Francija, ki bi bili bolj privlačni za gledalce, kot je češka, ki je sicer dobra reprezentanca, vendar manj atraktivna. Poljaki, Slovaki in Severni Irci so tudi močni, tako da je realna borba za tretje, četrto mesto, kar pa ne more biti naš cilj. Strmeti moramo za čim višjo uvrstitev, skupina je težka, malo neatraktivna, outsider je le San Marino. Do kvalifikacij nas čakata še tekmi z Madžarsko in Hrvaško, upam, da se bomo čim bolje pripravili in pokazali boljše igre.
Kot otrok Mure še spremljaš dogajanje v Murski Soboti v novoustanovljenem klubu Muri 05 in na splošno nogomet v Sloveniji?
