Priznam. Še nikoli mi ni bilo s tako težkim srcem potrebno zapeti Zdravljice. Pa ne samo enkrat, dvakrat. Če smo zadnja dva dni ob tem skoraj potočili solzo sreče in ponosa, je danes lahko bila to kvečjemu razočaranja. Seveda ne zaradi slabega rezultata, ampak tistega groznega občutka kako malo je zmanjkalo. Samo ena točka. S če-ji obremenjevati se nima smisla. V športu jih pač ni. In če si nalijemo zelo čistega vina, je bil Severin Freund v letošnji sezoni boljši. Devet zmag proti trem. Lahko se izgovarjamo na tisto in drugo nepravico, vendar to ne bi nič ne pomagalo. V vrhunskem športu nagrad za trud in vse tiste dobre, skoraj vrhunske uvrstitve, ni. Si zmagovalec ali nisi.
Kljub vsemu pa je to ponovno bil eden izmed finalov, ki se jih bomo spominjali še dolgo. Neverjetno vreme, ki je sicer malo ponagajalo v soboto s premočnim vetrom in nekaj snežinkami zadnji dan, je doprineslo k odličnemu vzdušju, kljub temu, da rekorda Planica Vikersundu letos še ni speljala. Ja, kar priznajte, da je po vseh današnjih dogodkih postala to kar zelo postranska tema. Nič hudega, saj smo na skakalnici iste velikosti že v prvem poizkusu dosegli boljšo daljavo kot na Norveškem prvo leto. Odlična napoved za naslednje leto, ko bodo lahko tudi še malo bolje pripravili doskočišče, da bodo tudi varni pristanki mogoči. Več kot razmisliti bo pa potrebno o hlajenju zaletne smučine. Vsekakor moramo vse planiške delavce pohvaliti, saj Planica praktično poteka v zelo pomladnem vremenu, vendar pa jih takšne stvari po toliko letih ne bi smele presenetiti. Težave z vodo so imeli že v sredo pri preizkusu letalnice, pa vendar so ukrepali komaj po prestavitvi kvalifikacij v četrtek. Čeprav so nekateri govorili o blamaži, pa takšno pretiravanje ni potrebno. Kljub temu pa verjetno ni za pričakovati, da se bo slovenska vojska po novem odpravljala na misije, kjer bodo ob toplem vremenu s folijo pokrivali zaletišča. Take vrste patent bomo težko prodali tujcem.
Da pa se poskušajo učiti iz napak, je dokaz odlična prometna pripravljenost, ki smo ji bili priča v soboto. Spraviti trideset tisoč ljudi v ozko dolino in nazaj brez večjega kaosa – letos ocena sedi pet! Tudi Slovenci smo končno vsa opozorila in nasvete vzeli resno in se vsi pravočasno odpravili na tekmo. Saj se vas večina verjetno še spomni svetovnega prvenstva nekaj let nazaj ter besa in negodovanja tistih, ki so želeli pet minut do začetka tekmovanja priti dobesedno do vrat z avtom, in so na koncu obtičali daleč od prizorišča. Mogoče pa se je veliko ljudi odpravilo zgodaj tudi zaradi letošnjega zapleta med Smučarsko zvezo Slovenije in Organizacijskim komitejem Planica, ki meče predvsem na slednje zelo negativno luč. Ta je razjezil predvsem člane SZ, katerim njihova Modra kartica omogoča oglede določenih tekmovanj. Ker pa je bila sobotna tekma razprodana, naj bi se po besedah SZ planiški OK odločil, da kljub pogodbi ne bo spustil imetnikov na prizorišče. Obvestilo je seveda sledilo po tem, ko so izvedeli, da za so za sobotno tekmo ustavili prodajo vstopnic. Po poplavi kritik in ogorčenja so na SZ vseeno nekoliko omilili izjavo in naprošali člane, naj pridejo dovolj zgodaj, saj po zapolnitvi kapacitet oz. kritične mase v Planici ne bodo spuščali noter niti tistih s vstopnico, akreditacijo ali Modro kartico. Kako prosim?!? Nekdo kupi vstopnico in ne more na prireditev? K sreči do tega ni prišlo, vendar pa kaže na očitno nesposobnost OK-ja ali pa njihovo grabežljivost. Definitivno največja črna pika letošnje izvedbe.
Celotno debato pa je še podžgala izjava direktorja SZ-ja, Jurija Žureja, ki je kar nekaj kritike namenil zastonjkarjem, kateri se poslužujejo celo groženj, da bi prišli do zastonj karte in klobase. Le-te je naprošal naj raje dajo teh nekaj evrov za članarino v Smučarski zvezi in si tako pridobijo Modro kartico, ter posledično ogled tekem tako rekoč brezplačno. Nekako dvomim, da je kaj zaleglo. Tudi letos jih ni manjkalo. S težkim srcem sem ravno pred začetkom druge serije danes zavila mimo polnega VIP šotora. Težko bi mi nekdo objasnil, da pridejo nekateri v Planico in jim ni ravno v interesu v živo in skupaj s tisočimi navijači navijati za naše letalce, še posebej letos, ko smo do zadnjega bili v boju za veliki kristalni globus. Na ekranu in ob kosilu lahko polete gledajo tudi doma. Pa da vam še z nasvetom izdam razlog mojega beganja okoli omenjenega šotora – ne imejte prevelike želje ogleda tekme v »vip oddelku«. Tukaj boste našli zelo malo pravih navijačev. Prvo serijo sem si ogledala z njimi in nisem bila pretirano v precepu ali finalni razplet preživeti med njimi ali pri FIS družini. Ja, tudi njih bi lahko označili za zastonjkarje (ki sicer ostanejo brez klobase), vendar vseeno. Tukaj najdemo večinoma družine in prijatelje, ki iz srca navijajo za svoje bližnje ali kolege iz različnih skakalnih klubov. Pa tudi njih so z leti potisnili na stran, še dlje od letalnice. Letos si niso zaslužili niti osnovnih stvari, kot so sanitarije, na vhodu pa imeli točno en meter med obema varnostnikoma, da vstopijo v ograjeni del. Hja, denar je tudi v Planici sveta vladar.
K sreči pa so tukaj tisti, zaradi katerih ob vseh teh stvareh malce zamižimo, saj nam celo leto prinašajo veliko veselja in športnih užitkov. Seveda s Petrom Prevcem na čelu. Fant ima predvsem glavo na mestu in zadnji dve leti je dokazal, da ne gre za muho enodnevnico, ampak vrhunskega športnika, ki nas bo razveseljeval še dolga leta. Glave gor, naslednja tekma je samo še dobrega pol leta daleč!
Avtor: Mateja Škalič
