Mura je s pomočjo »prišlekov« iz Maribora dvignila svoj nivo igre na višjo raven in si v treh tekmah zagotovila sedem točk ter prestižno zmago nad Olimpijo. So prepričali tudi največje skeptike?
Marsikdo je vodstvu kluba še nedolgo nazaj očital, da se je odločilo za preuranjeno menjavo trenerja, ki bržkone ne bo prinesla vidnejšega rezultata. Ko je postalo jasno, da se v Mursko Soboto kot igralski okrepitvi selita Rajko Rep in Timotej Dodlek, je večina njun prihod sprejela dokaj pozitivno, z določeno mero optimizma in upanja na boljše čase za soboškega prvoligaša. Zataknilo pa se je pri izbiri trenerja – tudi Ante Šimundža namreč prihaja iz Maribora. Kaj hitro se je usul plaz kritik in negodovanj, češ da se je Mura prodala Mariboru in postaja njegova podružnica. Navijači so po tekmi z Mariborom želeli spremembe, ki so jih nato tudi dobili, a ponovno so se našli takšni, ki so v celotni zadevi videli »štajersko« teorijo zarote in ne želje po pozitivnih spremembah.
Toda, ali se je prvič zgodilo, da je prišlo do sodelovanja na relaciji Mura – Maribor? Vsekakor ne. Poleg tega nihče ni videl zarote takrat, ko je Georg Suban s seboj iz Kopra pripeljal praktično celo ekipo. Toda to je zgodba, ki je svoj epilog že doživela, tokratna pa šele piše svoj začetek. In ta je vsaj za zdaj precej uspešen. Črno-beli so namreč pod vodstvom Šimundže doživeli preporod, ki je v določeni meri zasluga tudi Roberta Pevnika, ki je ekipo pripravil na poti Prve lige. Toda kljub temu ne moremo mimo vidne vloge, ki so jo odigrale tudi mariborske okrepitve. Muraši so se že na uvodni tekmi pod vodstvom novega stratega postavili precej bolj ofenzivno in v skladu z njegovo filozofijo, ki je »doseči zadetek več od nasprotnika in ne dobiti zadetek manj od nasprotnika« prišli do prvega pozitivnega rezultata po drugem krogu, takrat so odščipnili točko Gorici, tokrat Domžalam.
Da ena lastovka še ne prinese pomladi vsi dobro vemo in zato se je še s toliko večjim zanimanjem pričakovalo srečanje z ljubljansko Olimpijo, ki je na Fazanerijo pripotovala z odlično popotnico, katera skorajda ne bi mogla biti boljša, kot zmaga na večnem derbiju proti Mariboru. A vendarle so se »zmajčki« na Fazaneriji pošteno opekli, napredek v igri pa je bil še bolj opazen. O anemičnosti v vezni liniji praktično ni bilo več govora, Dodlek in Rep sta v vezni liniji s seboj na višji nivo potegnila tudi druge igralce. V kolikor ob tem upoštevamo še to, da je Fabijan Cipot zelo dobro komandiral zadnji liniji, v napadu pa sta se prebudila še Nusmir Fajić in Mate Eterović je zmagovalna kombinacija tukaj. Toda tudi to za nekatere dvomljivce ni bilo dovolj. Nekateri so se celo dotaknili športnih stavnic, ki naj bi imele »prste vmes« pri porazu Olimpije. Zgolj hec ali stara »dobra« nevoščljivost?
Zadnja tekma v Celju je bila po mojem mnenju tista, ki bi morala prepričati tudi največje skeptike. Eden pozitiven rezultat je morda lahko plod sreče, pri drugem je nasprotnik morda imel slab dan in tudi v tretje bi se dalo najti kakšen izgovor. Išče se izgovore namesto pohval, ki so v danem trenutku prav gotovo na mestu. Seveda to ni praksa pri vseh, vsekakor se najdejo tudi tisti, ki Murašem privoščijo le najboljše in sam upam, da takšni prevladujejo. Da pa je »šok terapija« dejansko uspela, praktično ni nobenega dvoma več, prav tako ni dvoma o tem, da so zanjo v enaki meri zaslužni vsi, od »naših«, do Štajercev in obeh tujcev - nenazadnje vsi nosijo isti črno-beli dres z grbom soboške Mure in verjamem, da ga nosijo s ponosom. Seveda bi se lahko stvari pri prestopih obrnile tudi v drugo smer, a tokratne številke govorijo v prid Anteja Šimundže, igralcev in vodstva. Kakor koli obrnemo, sedem točk na treh tekmah ni tako slabo, ali pač?
