Družinsko nasilje je še vedno v porastu. Pomurski policisti skoraj vsakodnevno poročajo o primerih nasilja v družini. Pred kratkim je bila celotna država priča rezultatu družinskega nasilja - nepopisni tragediji.
Da so lahko žrtve družinskega nasilja tako moški kot ženske, ni neznanka. Je pa za nekatere to še vedno 'tabu' tema.
Očetje, ki so jim matere ugrabile otroke, jih vzgojile v sovraštvu do očetov IN lažno obtožile za kazniva dejanja, so se združili IN ustanovili Društvo očetov Slovenije.
»Moški postajamo vedno boljši očetje svojim otrokom in pogosto prevzemamo vlogo, ki jo je tradicionalno imela mati,« pravi Andrej Mertelj, predsednik Društva očetov Slovenije.
»Moški o tem manj govorimo in molče trpimo«
»Daleč so časi, ko je bilo družinsko nasilje izključna domena moških – če so taki časi kadarkoli bili. A žal, za razliko od žensk, moški o tem bistveno manj govorimo in molče trpimo.
S tem pa pogosto škodimo prav otrokom. Na žalost očetje v takšni situaciji nimamo bistvene pomoči države, malo podpornih organizacij, na nas pa preži nešteto pasti,« razlaga.
Težavno je tudi zastopanje na sodišču, še pravi Mertelj.
»Želimo spremeniti današnjo prakso ter poskrbeti za najboljšo možno prihodnost naših otrok ob največji možni vlogi obeh staršev. Tako smo 21. maja 2017 ustanovili društvo za spreminjanje takih praks,« pojasnjuje Mertelj.
-
Kronika | 23 komentarjevV Pomurju skoraj ne mine dan brez družinskega nasilja
Moški so obravnavani drugače
Na vprašanje, ali opažajo, da se moške v primerih družinskega nasilja, ko so žrtve oni, na sodiščih ali na Centrih za socialno delo kaj drugače obravnava in ali se jim verjame manj kot ženskam, Mertelj odgovarja:
»Definitivno in očitno. Izvirni greh je predpostavka, da se materi v vsakem primeru verjame. Največji eksces pa so tajni postopki in tajna sodišča. Center za socialno delo razpiše tako imenovan multidisciplinarni tim, na katerem obravnava primer in naredi akcijski načrt. Na podlagi tega akcijskega načrta se vpleteta policija (običajno član multidisciplinarnega tima) in sodišče.«
Kot pravi Mertelj, na podlagi ugotovitve tega organa potem sodišče določa ukrepe proti očetu: stiki z otroci izključno pod nadzorom centra za socialno delo (stopnja srednje ali visoke ogroženosti), izselitev iz stanovanja, prepoved stikov.
»Oče ne ve, da multidisciplinarni tim poteka. Oče ne ve, česa je na timu obtožen. Oče ne ve, kdo na timu sodeluje in kdo je sodil o njegovih 'grehih'. Oče ne ve, kakšni so bili ukrepi, ne kako mu bo to spremenilo življenje. Se vam to zdi primerno za 21. stoletje ...?« se sprašuje Mertelj.
Vzpostavili spletno stran za pomoč
Vzpostavili so tudi spletno stran, ki je namenjena predvsem pomoči, izobraževanju in kot začetni spletni naslov za vključitev v njihove programe.
Spletna stran je razdeljena v posamezna področja.
»Začeli smo s pravnimi in postopkovnimi pooblastili, ravnanjem na centru za socialno delo. Nato postavili področje 'Psihologija', kjer smo posebno pozornost namenili mejnim osebnostnim motnjam. Očetje nam večkrat povedo, da ob branju teh strani žal doživijo pravi 'heureka' trenutek,« razlaga Mertelj.
V zadnjem času precej raste področje 'Družba', kjer poizkušajo dvigniti zavedanje o tej problematiki preko medijev in akcij.
»Na teh področjih zbiramo tudi ideje in predloge za zakonske spremembe. Zadnje področje strežnika pa je 'Biti oče' kjer želimo očetom pomagati z nasveti: od tega kako lažje vzpostaviti stik z otrokom do vpliva preživnine na kreditno sposobnost.
Znotraj te delovne skupine želimo v 2022 organizirati tudi Zoom srečanja in tečaje, od pomladi in konca zapiranj pa tudi skupne izlete očetov in otrok.«
V društvu je po besedah predsednika preko 300 članov. Nekaj sto jih je še v sorodnem DOOR.
»Je pa to tiha večina trpečih. Pri moških je izreden problem priznati težavo, prijaviti nasilje. Običajno družba za to zve šele takrat, ko je prepozno,« dodaja.
Zgodbe žrtev
Na spletni strani je možno prebrati različne, krute, anonimne zgodbe moških, ki so bili oziroma so žrtve družinskega nasilja.
Ena izmed objavljenih je tudi ta, ki jo lahko preberete v nadaljevanju.
»Moja zgodba je dolga … 20 let. Imel sem tri sinove, ki so bili ob ločitvi stari dve, štiri in šest let. Pred ločitvijo je bil po zakonu obvezen poskus sprave. Ko sva prišla tja na center za socialno delo, me je socialna delavka vprašala: 'Koliko boste dajali za otroke in kdaj jih boste hodil gledat?'
Moj odgovor: 'Kakšen poskus sprave pa je to?'
Priznam, da mi je takrat prvič in edinkrat skočil pritisk, popi**il sem in protestno zapustil prostore centra za socialno delo.
Prvih deset mesecev nisem videl svojih otrok, ker pač sodišče še ni tako odločilo. Razprava še ni bila končana. Zato sem jih šel obiskat v vrtec in najstarejšega v šolo. Sumljivo oziroma čudno se mi je zdelo, da se učitelj telovadbe, ki je čuval otroke med popoldanskim varstvom in vzgojiteljica v vrtcu nista odmaknila niti dva metra stran. Šele mnogo kasneje sem izvedel, zakaj. Bivša žena je v šoli in v vrtcu govorila, da nameravam prodati svoje sinove za rezervne dele v Nemčijo. Organ po organ, srček posebej, pljuča. Ne morem verjeti, da so jim v vrtcu in v šoli verjeli.
Po desetih mesecih je sodišče odločilo, da moram dajati 4/5 plače za preživnino (nič jih ni zanimalo, kako bom s preostankom preživel, sploh, ker se kljub nasvetom mojega advokata nisem šel 'bongat' za premoženje. Vzel sem samo svoja oblačila, svoje orodje, HIFI in odšel v podnajem) in da lahko vidim svoje sinove vsako sredo in petek od 16. do 19. ure in da so pri meni vsak drug vikend.
Seveda na centru za socialno delo niso dovolili, da bi otroci prespali čez vikend pri meni, na ugovor bivše žene, češ, da nimajo kje spati. Čeprav je bila zakonska postelja dovolj široka. Ker mi je mizarjenje hobi, sem v parih dneh naredil pograde za vse tri fante. Takoj sem šel na center za socialno delo, jim to povedat, da pridejo v kontrolo. Sploh jih ni zanimalo, da bi prišli pogledat.
Dovolili so mi obisk otrok čez vikend. A lahko bi se zlagal. Tam so sami sebi v namen in v škodo očetov. Vsaj v mojem primeru je bilo tako. No, dve leti so bili obiski dokaj redni, čeprav je nagajala, kjer je le mogla in kadar je le mogla. Ob 16. uri jih je pripeljala iz hiše do minute točno, čeprav sem bil jaz tam največkrat že dosti prej. In če smo zvečer slučajno zamudili kako minuto … Bolje, da ne pišem, kak kraval je počela.
V ljubljanskem BTC-ju sem imel dve trgovini. Vsi prekleto dobro vemo, da ločitev največkrat udari po žepu ravno očete. Po dveh letih sem bankrotiral in tistih silnih alimentov ni bilo več. V enem mesecu mojih fantov ni bilo več k meni. Saj jim ni prepovedala. To ne more.
'Našuntala' jih je, da niso več želeli k meni. Njim je rekla, da 'oči noče dat denarja'. Ni jim povedala, da oči nima denarja. Verjemite, malo je manjkalo, pa bi postal klošar. Zgodilo se je, da nisem imel za jesti. Imel sem pol gajbe jabolk in to sem jedel teden dni. Vsak dan po dva jabolka. Na srečo je bila voda zastonj. Oblačil sem se na bolšjaku. Delal sem po cele dneve in že 20 let tako.
Približno 18 let nisem videl mojih otrok, čeprav so ves tačas živeli 15 do 30 minut stran. Nekajkrat sem jih srečal slučajno za par minut, pa jih je vedno hitro odvlekla stran prav nesramno. Kadarkoli me je kdo vprašal, če kaj vidim svoje otroke, sem povedal, da ne. Da lahko kdo od njih umre, pa še vedel ne bom zato.
In točno to se je zgodilo. Moj najmlajši sin je pri svojih 19-tih storil samomor. In mene nihče ni obvestil! Niti nikogar od sestričen, bratrancev po moji strani! Za njegov samomor sem čisto slučajno izvedel šele štiri mesece kasneje! In še po skoraj treh letih še nima napisa na svojem grobu. Pa verjemite niso revni, kajti grobnica je tako velika, da bi lahko stanoval notri.«
