Zavod za pomoč ljudem in živalim v stiski Zadnje upanje je dobrodelni zavod, ki pod okriljem ustanoviteljice Valerije Kršlin že vrsto let pomagajo posameznikom in živalim, ki jih je sistem pustil na cedilu.
»Veliko je takšnih, ki niso krivi za bedo, ki niso krivi, da so se postarali, ki niso krivi, da so ostali osamljeni, zapuščeni s strani bližjih. Prav tako je vse več živali, za katere se ne skrbi kot bi bilo potrebno,« je o njihovi glavni motivaciji dobrodelnosti zapisano na njihovi strani.
Sedaj so s širšo javnostjo na družbenem omrežju delili eno izmed zadnjih žalostnih zgodb, ki pa se je končala s srečnim koncem. Tokrat so namreč pomagali rešiti življenje nedolžne koze.
Kozo želeli evtanazirati
V okolici Novega mesta je Zavod Zadnje upanje naletel na grozljivo situacijo. Obveščeni so bili o moškem, ki so ga sosedje pogrešali več dni. Ta je imel težave z alkoholom in je odklanjal pomoč.
»Tako je bil prepuščen samemu sebi. Nekaj ljudi mu je pomagalo z oblačili, hrano. Sosedje so ga pogrešali več dni, na kar so s policisti ugotovili, da leži mrtev v svoji postelji,« razlagajo v Zavodu Zadnje upanje.
Pri tem pa je po gospodovi smrti za njim ostala koza, ki je bila v zelo slabem stanju, in dve mački, pri čemer pa za živali po besedah zavoda ni poskrbela nobena služba.
»Ostale so prepuščene same sebi, čeprav so bili na Centru za socialno delo Novo mesto obveščeni, da na domačiji ostajajo živali. Izvedeli smo, da je ena gospa klicala društvo za zaščito živali v Novem mestu, a naj ne bi bili odzivni.
Kar razumemo, saj prostovoljne organizacije ne moremo biti ves čas na voljo. Tako so na koncu klicali na veterino, da pridejo evtanazirat kozo, muc pa ni videti nikjer več,« nadaljujejo v zapisu.
Za kozo so želeli najti primeren dom
Nato so pristojni odločili, da na domačiji izklopijo elektriko in vodo, kljub temu da se je tam nahajala še koza, kar pa ni dalo miru eni izmed zaposlenih v komunalnem podjetju Novo mesto, zaradi česar se je obrnila po pomoč na že omenjen zavod.
»K sreči so še ljudje, ki ne opravljajo izključno svojega dela, ampak gledajo tudi širše, na živali, katere ostanejo prepuščene sami sebi,« so jasni v svojem zapisu na Zavodu Zadnje upanje.
Tako so nato kozi želeli poiskati primerni dom, a so po nekaterih odzivih ugotovili, da bi potencialni posvojitelji kozo skušali le izkoristiti.
»Zanimalo jih je, koliko je stara, barva, pasma, velikost, karakter ... Po pogovorih smo dobili občutek, da ta koza ne bi bila posvojena kot družinski član, ki bi užival do konca svojih dni v naravi. Ampak bi večina potencialnih posvojiteljev imela korist od nje. Mladičke, mleko, morda meso,« so zapisali v zavodu.
Za kozo našli dom v Mariboru
Za pomoč so se zato v zavodu obrnili na Mariborčana Aleksandra Kamenika, ki v mestu ob Dravi vodi živalsko-terapevtski center.
Z oskrbo obnemoglih in zanemarjenih živali se na svojem ranču ukvarja že 20 let, s pomočjo prostovoljcev pa poskrbi za hlevske in domače živali, ki so na robu preživetja.
»Klicali smo Aleksandra Kamenika, kateri ima veseli ranč v Mariboru, pri njem so živali smatrane kot živa, čuteča bitja, ki potrebujejo ljubezen in katere ne bodo nikoli pristale na krožniku. Brez oklevanja je rekel, da naj mu jo pripeljemo. O kozi ga ni zanimalo nič, njegov cilj je bil, da jo reši pred smrtjo, v njej ni videl koristi,« so poudarili v zavodu.
A so nato naleteli na naslednjo oviro, in sicer pri prevozu koze in Šentjerneja v Maribor.
»Nihče se ni javil, da bi priskočil na pomoč, nihče v celotni Sloveniji. Vedeli smo, da se kozi iztekajo minute življenja, prej kot slej, bi jo prišli evtanazirat. Srce nam ni dovolilo, da jo pustimo na cedilu in izigramo zaupanje do človeka,« nadaljujejo v zapisu.
Kozo so kar z avtom prepeljali v Maribor
Ker so želeli čim hitreje ukrepati, so se zato sami podali na pot do domačije, kjer so našli kozo v zelo slabem stanju.
»Koza je bila apatična, osamljena v hlevu. S strahom nas je gledala z enim očesom, drugega sploh nima več, iz jamice se je izcejal gnoj. Nohti na nogah niso bili postriženi več let, desna noga je deformirana in težko hodi, podhranjena, saj jo je sama kost in koža,« so opisali grozljivo situacijo v zavodu.
Kozo so nato dali na povodec in jo kar z avtom odpeljali v Maribor.
»Ko smo jo pripeli na povodec, je še zadnjič pogledala hlev, domačijo in korakala proti avtu. Bila je na zadnjem sedežu in nas vso pot milo, hvaležno gledala. Bila je presenetljivo umirjena, čutila je, da jo čaka lepa prihodnost in da smo ljudje, ki znamo pobožati, nežno govoriti in biti ljubeči do nje,« nadaljujejo z zapisom.
Kozo so poimenovali Nataša, po delavki komunalnega podjetja
Kozo so ob prihodu v Maribor veterinarsko pregledali, med drugim so ji postrigli nohte in jo spoznali z ostalimi kozami, s katerimi bo nato sobivala.
»Do takrat pa bo živela v miru in ločeno, saj je bila navajena samote in potrebuje svoj mir. Poimenovali smo jo Nataša, po delavki iz komunalnega podjetja, njeni rešiteljici. Če nas včeraj ne bi poklicala, bi bila danes že evtanazirana,« so razložili v Zavodu Zadnje upanje.
Kljub temu da je koza slepa na eno oko in ima malce deformirano nogo, pa so v zavodu svoj zapis zaključili, da se je zgodba vseeno končala srečno.
»Koza Nataša bo živela srečno do konca svojih dni. Kljub slepoti na eno oko, deformirani tački, pomanjkanju človeške bližine in ljubezni, bo od danes naprej deležna le najlepšega. Ima kvalitetno hrano, mehko ležišče in obilo človeške ljubezni,« so še zapisali.
Več podobnih zgodb in o dejavnosti samega zavoda pa lahko preberete na njihovem Facebook profilu ali spletni strani, kjer tudi zbirajo donacije za delovanje zavoda.
