Trenutno stanje v javnomnenjskih raziskavah nakazuje položaj, ki bi se lahko izkazal za zelo težavnega pri sestavi bodoče koalicije. Po dolgem času se lahko zgodi, da se nobeni izmed strank ne bo uspelo približati relativni zmagi z rezultatom, ki bi se vrtel okrog 30 odstotkov glasov.
Pogled v preteklost odkriva, da so se relativni zmagovalci volitev ponašali z rezultatom, ki je prepričal okrog 30 odstotkov volivcev. LDS (36,26 %), SDS (30,45 %) in nazadnje SMC (34,49 %) so to mejo celo presegle. V letih 2008 in 2011 sta se omenjenemu pragu hkrati približali celo dve stranki. Sicer je zaradi velikega odstotka neopredeljenih volivcev še prehitro sklepati o volilnem rezultatu, toda nakazuje se situacija, ko ne bomo dobili dominantnega zmagovalca, ki bi koalicijo sestavljal z rezultatom (izhodiščem) v obliki 30 poslanskih sedežev. To je izhodišče, ki naredi povolilno matematiko do neke mere enostavnejšo.
Raziskava Mediane nakazuje, da bi se lahko v Državni zbor uvrstilo od 7 do 9 strank. Bržkone bi se znašli v položaju, ko bo za sestavo večine nujno povezovanje petih strank, kar postavlja pod vprašaj operativnost in vsaj osnovno homogenost bodoče vlade. Očitno večini strank predstavlja težavo sodelovanje s SDS, prav tako pa je malo verjetno, da bi za sestavo nove vlade zadostovali zgolj poslanski glasovi SDS, NSi in DeSUS (ki za preživetje mora vstopiti v vsako vladno koalicijo).
V opisanem položaju bomo priča dolgotrajnemu sestavljanju vladne koalicije. Namreč večina strank, ki bo prestopila volilni prag, bi lahko imela od 4 do 10 poslanskih sedežev. Povsem realna je možnost, da novi mandatar ne bo prestal glasovanja v Državnem zboru in bodo neuspešni tudi nadaljnji poskusi. To bi vodilo v razpustitev Državnega zbora in ponoven odhod na volišča.
Ne velja pa zanemariti dejstva, da bo po volitvah veliko takšnih, ki si ne bodo upali tvegati ponovnih volitev in bodo v zameno za poslansko plačo raje podprli tudi ne-operativno vlado. No, če smo realni, kdaj smo pa zadnjič imeli operativno vlado?
Edi