Letos v Pomurju že sedem samomorov, strokovnjaki pozivajo k iskanju pomoči

Pomurje je v začetku junija pretresla novica, da so policisti v treh zaporednih dneh obravnavali tri primere samomora. 

Dogodki so v javnosti sprožili številna vprašanja o morebitnem porastu samomorilnosti v regiji, vzrokih za takšne tragedije in duševnem zdravju prebivalcev. 

Na vprašanja so odgovorili tako na Policijski upravi Murska Sobota kot tudi na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.

Policija letos obravnavala več samomorov kot lani

Na Policijski upravi Murska Sobota pojasnjujejo, da so v obdobju od 1. januarja do 4. junija letos obravnavali sedem samomorov, medtem ko so jih v enakem obdobju lani pet.

Podatek kaže na povečanje števila obravnavanih primerov v primerjavi z lanskim letom, vendar strokovnjaki opozarjajo, da zgolj na podlagi teh številk ni mogoče sklepati o dolgoročnih trendih ali razlogih za posamezne dogodke.

NIJZ: Trije primeri v treh dneh še ne pomenijo širšega trenda

Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje poudarjajo, da bi bilo brez poznavanja okoliščin posameznih primerov neodgovorno sklepati, da gre za širši pojav ali porast samomorilnosti.

Kot pojasnjujejo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, je najverjetneje šlo za naključno sosledje dogodkov. 

Redkeje se sicer pojavlja tako imenovano gručenje samomorov, ko so primeri med seboj povezani zaradi različnih dejavnikov, kot so medsebojno poznavanje oseb ali močna medijska izpostavljenost posameznih zgodb.

Po njihovih besedah takšni dogodki močno prizadenejo lokalno skupnost, še posebej svojce in bližnje umrlih. Zato pozivajo vse, ki jih novice o takšnih dogodkih osebno ali posredno prizadenejo, naj o svojih občutkih spregovorijo z nekom, ki mu zaupajo, ali poiščejo strokovno pomoč.

Uradni podatki za leto 2026 še niso na voljo

Nacionalni inštitut za javno zdravje pojasnjuje, da uradnih podatkov o samomorih za leto 2026 še ni mogoče podati, saj bodo dokončno obdelani šele v drugi polovici leta 2027. Razlog je v tem, da zbiranje podatkov v Bazi umrlih poteka z zamikom, saj je treba pred vnosom dokončno ugotoviti vzrok smrti in zaključiti vse postopke.

Kljub temu so na nacionalnem inštitutu predstavili podatke za obdobje med letoma 2015 in 2024. 

Ti kažejo, da je bilo v Pomurju leta 2015 zabeleženih 18 samomorov, leta 2024 pa že 26.

Samomorilni količnik, ki prikazuje število umrlih zaradi samomora na 100.000 prebivalcev, je v Pomurju v zadnjih letih narasel. Medtem ko je leta 2015 znašal 17,59, je leta 2024 dosegel 22,87. Za primerjavo je slovensko povprečje leta 2024 znašalo 17,09.

Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje opozarjajo, da je pri interpretaciji teh številk potrebna previdnost. Samomorilni količnik v Pomurju v zadnjih letih niha, zato je treba spremljati predvsem dolgoročne trende in ne posameznih let.

Kako izstopa Pomurje v primerjavi z drugimi regijami?

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje med bolj obremenjene dele Slovenije sodijo predvsem vzhodne regije. Visoko stopnjo samomorilnosti beležijo zlasti Koroška, Savinjska, Zasavska in Posavska regija.

Pomurje sicer spada med vzhodne regije, vendar po povprečnem samomorilnem količniku med letoma 2013 in 2024 ni med najbolj obremenjenimi.

Povprečni količnik je v tem obdobju znašal 18,95, kar je manj kot v Koroški regiji (23,25), Zasavski regiji (23,01), Savinjski regiji (22,79) in Posavski regiji (22,44).

Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje dodajajo, da je visoka stopnja samomorilnosti v vzhodnih regijah pogosto povezana predvsem z večjim številom samomorov med moškimi.

Dejavniki tveganja so številni in prepleteni

Med dejavnike tveganja Nacionalni inštitut za javno zdravje uvršča duševne motnje, predhodne poskuse samomora, določene osebnostne značilnosti, kot sta impulzivnost in agresivnost, uporabo alkohola in drugih psihoaktivnih snovi, osamljenost, socialno in finančno stisko, različne oblike zlorab ter izgube in travmatične življenjske dogodke.

Pomemben dejavnik je lahko tudi izpostavljenost drugim samomorom.

»Vedno gre za preplet dejavnikov tveganja, ki se v določenih okoliščinah nesrečno povežejo,« poudarjajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Obenem opozarjajo, da iste okoliščine pri različnih ljudeh ne povzročijo enakega odziva.

Najbolj ranljive skupine

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje tveganje za samomor narašča s starostjo. V starejših starostnih skupinah se namreč pogosto hkrati pojavlja več dejavnikov tveganja, kot so bolezni, osamljenost in socialna stiska.

Posebej ranljivi so tudi mladostniki, saj so zaradi razvojnih značilnosti bolj nagnjeni k impulzivnim odločitvam.

Med najbolj ogroženimi skupinami so moški. 

V Sloveniji zaradi samomora umrejo tri- do štirikrat pogosteje kot ženske.

Povečano tveganje imajo tudi osebe, ki so v preteklosti že poskušale storiti samomor, ljudje z duševnimi motnjami ter posamezniki, ki prekomerno uživajo alkohol ali druge psihoaktivne snovi.

Strokovnjaki ob tem poudarjajo, da duševna motnja sama po sebi še ne pomeni, da bo posameznik razmišljal o samomoru, prav tako vsi ljudje, ki storijo samomor, nimajo diagnosticirane duševne bolezni.

Pomoč je znak moči, ne šibkosti

Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje poudarjajo, da se lahko vsak človek znajde v življenjskem obdobju, ko ne vidi izhoda iz svojih težav. Zato je pomembno razvijati psihološko odpornost, se učiti soočanja s stiskami in predvsem pravočasno poiskati pomoč.

»Poiskati pomoč je pogumno in modro,« sporočajo strokovnjaki. Ob tem opozarjajo, da je samomor dokončna odločitev, medtem ko so življenjske težave največkrat začasne oziroma rešljive.

Prvi naslov za pomoč ostaja osebni zdravnik, v nujnih primerih pa so na voljo dežurne zdravstvene službe, psihiatrične ambulante, klici v duševni stiski ter drugi telefoni za pomoč.

Pomembna odgovornost medijev

Posebno pozornost so na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje namenili tudi vlogi medijev. Opozarjajo, da lahko način poročanja o samomorih vpliva na ranljive posameznike in v nekaterih primerih poveča možnost posnemanja vedenja.

Zato priporočajo uporabo nevtralnih naslovov in fotografij ter izogibanje podrobnemu opisovanju okoliščin, kraja ali načina smrti. V ospredju naj bodo informacije o možnostih pomoči, podpori in preprečevanju duševnih stisk.

Po oceni strokovnjakov je prav odgovorno poročanje eden pomembnih elementov preprečevanja samomorov in zaščite najbolj ranljivih posameznikov v družbi.