Po desetih letih od ustanovitve in slabih osmih letih od začetka delovanja Krajinskega parka Goričko smo preverili, kakšno bi bilo Goričko danes, če takrat do ustanovitve ne bi prišlo.
9. oktober 2003 je dan, ko je tedanja vlada Goričko razglasila za Zavarovano območje narave in krajine. Temelj za ustanovitev Javnega zavoda Krajinski park Goričko je bil položen in že 8. januarja prihodnje leto se je prav to zgodilo. Vlada je krajinskemu parku zaupala upravljanje 462 kvadratnih kilometrov površine in največji grad v Sloveniji. Za v.d. direktorja je bil imenovan Daniel Kalamar, sedanji župan Občine Grad, prvi direktor Krajinskega parka Goričko pa je šele 1. septembra 2005 postal Janko Halb.
Po desetih letih je v javnem zavodu redno zaposlenih deset oseb, trije so zaposleni za določen čas s projektnimi sredstvi in štirje preko javnih del. Direktorski stolček je v tem času prevzel Bernard Goršak, ki se pa za nov mandat ne bo potegoval, kot je že pred časom zatrdil v pogovoru z nami. Tudi tokrat ostaja pri svoji odločitvi, hkrati si želi, naj bo nov direktor »finančni čarovnik pri pokrivanju vseh stroškov s sedanjim proračunom«.
Kakšno bi bilo danes Goričko, če leta 2003 vlada ne bi razglasila tega območja za zavarovano območje?
Gotovo se o Goričkem govori, piše in objavlja bistveno več, ker park je. Prva ugotovitev je torej, da je zaradi parka danes prepoznavnost Goričkega veliko večja, kot je bila pred leti. Dalje, nekaj ljudi je tu našlo svoje delovno mesto. Za nedoločen čas je zaposlenih 10 ljudi, poleg tega pa še nekaj javnih delavcev ter strokovnjakov, zaposlenih za določen čas – število je odvisno od uspešnosti pridobivanja projektov. Vsi ti ljudje brez parka torej ne bi imeli plače, na katere pa je posredno vezanih še mnogo drugih. Uveljavitev blagovne znamke, ki združuje producente iz lokalnega prostora, ter drugi projekti s področja razvoja podeželja, na primer prva gorička sirarna ali prva mobilna predelovalno-polnilna linija sadja, so naslednje zelo pomembne pridobitve. Omeniti pa je nujno potrebno tudi obnovo gradu Grad, ki je brez ustanovitve parka skoraj zagotovo ne bi bilo in turistični obisk tega dela Goričkega, ki znese približno 20.000 obiskovalcev letno. Koliko je narava ostala bolj ohranjena zaradi parka je nemogoče reči, so pa raziskave, tudi po našem naročilu, pokazale upadanje populacije metuljev, nekaterih vrst ptic, za 60 odstotkov pa je manj vlažnih in za 30 odstotkov manj suhih travnikov kot pred 10 leti.
Pomembno se mi zdi tudi, da se med drugimi državnimi in lokalnimi institucijami in organizacijami, pristojnimi za upravljanje s prostorom, prav zaradi Goričkega parka vendarle več presoje namenja temu, kar je trajnostno in koristno ne samo za človeka, ampak celotno okolje. Neke hitre in dramatične spremembe, niti na bolje niti na slabše, pa samo zaradi ustanovitve parka tako ali tako ne more biti. Tukaj je tudi druga zakonodaja, ki določa, kdo je za kaj pristojen pri upravljanju s prostorom, pa naj gre za vode, gozdove, kmetijska zemljišča … Pooblastila našega zavoda pa so, kljub pogostemu drugačnemu mnenju mnogih, relativno zelo majhna. Za konec bi dejal, da je zaradi parka v lokalnih skupnostih in med prebivalci varstvo narave veliko bolj pogosta tema pogovorov, kot bi bila sicer, to pa se mi zdi prav tako zelo pomemben rezultat.
Nekateri prebivalci tega območja tudi po desetih letih od ustanovitve KPG ne vidijo njegovih prednosti, ampak predvsem slabosti. Čemu pripisujete slednje?
Na to vprašanje vedno odgovorim enako. Osnovni razlog je preslaba informiranost. Osebno poznam primer, ko smo s strani izobraženca, ki z družino biva na Goričkem, bili še pred časom deležni ostrih kritik. Potem pa, ko se je po spletu okoliščin in tudi samoiniciativno seznanil z nekaterimi konkretnimi dejstvi in številkami, je to mnenje docela spremenil in je sedaj eden naših največjih zagovornikov. Ko bi torej tisti, ki so sicer zelo hitri z izražanjem negativne kritike, bili seznanjeni z vsemi dejstvi, bi bilo te kritike po moje bistveno manj. So pa preprosto tudi taki, ki jih ne bi prepričale nobene še tako pozitivne številke. To recimo, da smo samo v 8 letih na Goričko pripeljali 3 milijone evrov evropskega denarja s projekti, od tega 300 tisoč za plače drugih, saj jih motivira kronična slabonamernost ali pa so njihove osebno-značajske poteze pač takšne, da povsod iščejo dlako v jajcu ter na nas, ker smo državni in ker zagovarjamo dolžnosti človeka tudi do svojega okolja, projicirajo svoje nezadovoljstvo in gnev do države. Javne izjave v stilu, da bomo upraviči svoj obstoj samo, če bomo ustvarili toliko delovnih mest, kot jih sami »odžiramo«, ob tem, da nismo gospodarska ustanova, ter da smo ovira gospodarstvu in posameznikom pri njihovih ekonomskih dejavnostih, pa so še posebej problematične, ker prihajajo iz ust pomembnih regionalnih politikov, gospodarstvenikov ter s tem mnenjskih voditeljev, ki za sabo vlečejo mnenje ostalih. Tako ustvarjajo klimo negativizma, katera pa ne more biti dobra podlaga za sodelovanje in pot v neko svetlejšo prihodnost. Komur je edina mantra denar in samo še več denarja, brez ozira na posledice, mu bo neka nova paradigma sonaravnega vzdržnega samoomejevalnega razvoja seveda vedno trn v peti – ne glede na to, ali ga promovira Krajinski park Goričko, ali kdo drug. In po mojih izkušnjah sodeč številni, ki sedaj sooblikujejo gospodarsko-politični prostor regije, dejansko sodijo v to kategorijo. Pogosto pa gre tudi za projekcijsko introspekcijo – vendar tega tu ne bi podrobneje razlagal in se bralec o tem, kaj je to, lahko hitro sam poduči s pomočjo interneta.
Dodal bi še samo, da »dodano vrednost« našega obstoja poskušamo dokazovati prav s projekti, a da je ovir pri tem izredno veliko. Nekdo, ki se ne spozna na projektno delo, zlahka poenostavlja in idealizira tovrstno delo. A gre za leta priprav pri oblikovanju ideje, ciljev, vzpostavljanju partnerske mreže, pisanja projekta, čakanja nanj, nato izvajanja, zalaganja denarja s pomočjo kreditov, razpisovanja javnih razpisov za izvedbe akcij, ki so vedno težji in zahtevnejši … Na en uspešen projekt je kar nekaj neuspešnih. Grajske kuhinje nimamo, ker se je neizbrani ponudnik tako dolgo in povsem neupravičeno pritoževal, da smo izgubili že pridobljena namenska sredstva - do roka oziroma zaprtja letnega proračuna namreč nismo smeli skleniti veljavne pogodbe. Poleg tega, čakamo že več kot 1,5 leta na rezultate projekta, s katerim bi lahko izvedli več kot 100 tisoč evrov veliko investicijo v sanacijo notranjega dvorišča in grajskega parka, pred kratkim pa smo dobili zavrnjen projekt z utemeljitvijo, da smo preveč upoštevali razvojne želje lokalne skupnosti in premalo naravovarstvene!
Pred časom ste nam v pogovoru zaupali, da naslednje leto ne boste kandidirali za nov mandat direktorja KPG. Ali še vedno ostajate pri tej odločitvi?
Pri tej odločitvi seveda ostajam, saj ni razlogov, da bi se premislil. Enkrat je nekdo zapisal: »Kdor ima take zaveznike, ne potrebuje sovražnikov!« Nasprotniki so in bodo vedno. Glede tega nisem bil prej, niti nisem sedaj naiven – vendar naj ne bi prihajali, vsaj ne tako številčno, izmed vrst tistih, ki bi naj bili tvoji zavezniki pri skupnih prizadevanjih uresničevanja neke skupne vizije. Ko se iz leta v leto vse bolj birokratizira in formalizira, ko je proračun zavoda vedno manjši, ko je neto plača direktorja dvakratnik povprečne neto plače ter ko je javna podoba varstva narave še vedno na nivoju, kot je, tudi ne more biti govora o nekem velikem finančnem ali družbeno-afirmativnem motivu za ostajanje na tem »stolčku«.
Če pogledamo še en pred kratkim zelo razvpit primer – ki ga omenjam zato, ker je simptomatičen za to, o čemer sem govoril prej. Imamo osebo A in osebo B, ki naj bi sodelovali pri skupnem projektu. Oseba A želi pri tem imeti 100 odstotkov dobička in 0 odstotkov odgovornosti, oseba B pa bi naj po pričakovanjih in zahtevah osebe A imela 0 odstotkov dobička in 100 odstotkov odgovornosti. In takemu poslovnemu odnosu reče oseba A, da je edino sprejemljivo, da je to tisto, na kar oseba B mora pristati. Temu pa se pridruži še večinsko mnenje javnosti. Ker B na to ne pristane, je ožigosan za nasprotnika razvoja, za saboterja, nasprotnika ljudi … Kje je tu sploh še logika, pa ne samo poslovna?
Poleg tega pa imam še določene osebne želje, ki jih želim uresničiti, ostajanje na tem položaju pa bi mi to onemogočalo.
Komu bi najraje prepustili svoj stolček?
Naslednik ali naslednica naj ima nekaj debelejšo kožo od mene in naj ne jemlje vsega preveč osebno. Meni to vedno ni uspelo. Naj bo sposoben pridobivanja projektov oziroma nadaljevanja že začetih dobrih programov, kot so sirarstvo, predelava sadja, blagovna znamka, ter naj bo finančni »čarovnik« pri pokrivanju vseh stroškov s sedanjim proračunom. Vsekakor pa mora znati prekmursko oziroma biti iz Prekmurja ter biti sposoben prehajati od vizije, preko strategije in teorije do izvedbe povsem konkretnih in praktičnih ukrepov.
Nam lahko pojasnite, kako bo potekal izbor novega direktorja?
Pristojno ministrstvo, torej MKO, pred iztekom mandata objavi javni razpis za prosto delovno mesto direktorja Javnega zavoda Krajinski park Goričko z zahtevanimi pogoji in kriteriji. Nanj se prijavijo vsi, ki želijo, komisija, katero imenuje ministrstvo, pa pregleda prispele prijave. Komisija nato kandidate, ki izpolnjujejo pogoje oz. tiste, ki so prišli v ožji izbor, povabi na razgovor. Komisija potem ministru poda svoj predlog za imenovanje direktorja zavoda, minister pa – če se s predlogom strinja – posreduje predlog v obravnavo svetu zavoda. Mnenje sveta zavoda ni obvezujoče, je pa kljub temu pomembno. Po obravnavi sveta zavoda minister sprejme sklep o predlogu imenovanja, katerega pa mora potrditi Vlada RS. Šele z veljavnim sklepom Vlade se z izbranim kandidatom podpiše pogodba in ta potem nastopi svoj mandat. Postopek lahko nekoliko modificira od opisanega, pri nekaterih drugih parkih je ta postopek nekoliko drugačen.
Hvala za pogovor!
