Prleška zakonca, ki skupaj štejeta 190 let: »Delo krepi človeka.«

Zakonca Anton in Elizabeta Šijanec živita v Bučečovcih v občini Križevci. 

Anton ima 96 let, njegova žena Elizabeta pa zgolj dve leti manj. Oba verjameta, da ju je prav to, da sta bila zmeraj v pogonu, pripeljala do tega, kjer sta danes – v seštevku imata natanko 190 let in še vedno lahko skupaj obujata spomine.

Kako je mogoče, da je lahko človek pri takšni zavidljivi starosti, še tako aktiven in mentalno mlad?

»Delo. Veselje do dela, brez njega ne moreš živeti. Moram delati, preprosto moram vedno nekaj delati,« nam razloži Anton. Z njim se strinja tudi žena Elizabeta, ki doda: »Delo krepi človeka.«

Že kot majhen otrok je Anton postal sirota

Zdravje jima glede na njuno visoko starost, zaenkrat še odlično služi. Elizabeta je sicer nekoliko manj pokretna kot Anton, ki ga včasih domači, kot pravijo, težko dohajajo.

»On ne zdrži v hiši predolgo. Mama pa se jezi, da je sama notri, da ji je dolgčas. Potem pa mama pač na oknu gleda, kje je, pa kaj dela. Pa potem se jezi – zdaj si bo to naredil, zdaj se mu bo to zgodilo,« nam pove njun sin Zvonko Šijanec.

Življenjska pot Elizabete in Antona je bila vse prej kot lahka. Anton je že zelo zgodaj postal sirota in se pri petih letih preselil na kmetijo k stricu, ki svojih otrok ni imel.

»Te pa se je trpljenje začelo. Otrok si bil, mogel bi delati, drugega ni bilo,« opisuje Anton.

Da so bili trebuhi polni, je bilo na poljih in travnikih treba garati od jutra do večera – se spominja.

»Zdaj, ko se bo začela košnja, redno, pa kositi. Si okoli pol šestih zjutraj vzel v roke koso, pa gremo,« se spominja Anton. Košnjo trave in brušenje kose, mimogrede, še danes obvlada.

Spoznala sta se prav za prvi maj

Ko je - ne boste verjeli - 1. maja pred 73 leti spoznal Elizabeto, se je moral zato, da ga je vzela za moža, truditi kar štiri leta.

»Dolgo sva probavala, če nama bo pasalo ali ne,« se pošali Anton.

Po poroki se je, kot se pošalita, Tunek in Lizika, kot ju kličejo po domače – začelo skupno garanje. Na noge sta postavila kar tri posestva. Tudi tega, na katerem, skupaj s svojim sinom in snaho živita še danes.

»Najprej sva morala zgraditi hlev. Prejšnji je bil zelo žalosten, mali je bil, za dve kravi samo. Midva pa sva razširila že nekaj, da sva več imela,« nam razloži Anton.

Dela na kmetiji resda ni nikoli zmanjkalo, časa za razvedrilo pa tudi ne.

»Ob delu smo peli kot angelčki,« se spominja Elizabeta. 

»Pesem, to smo mogli meti. Kdaj pa smo se naveličali peti, potem pa smo pač ... Kateri je imel kje že kaj izbranega, je šel tja, kateri pa ne, pa je pač moral iti domov,« se smeji in razlaga Anton.

Ona bi rada spala, on se zbuja zgodaj zjutraj

Kljub zavidljivi starosti Anton ne more spati dolgo, samo do pol šestih zjutraj, pravi njegova žena Elizabeta.

»Ne morem. Mene zbudi zdaj že ob pol šestih. Ob šestih se prebudim, pa ne morem več zaspati,« pravi Anton. 

»Te pa me začne cukati: 'Jaz zdaj grem',« nadaljuje Elizabeta.

Skoraj 30 let je Anton delal v bližnji usnjarni v Ljutomeru, vstajal je ob štirih zjutraj in to mu je ostalo v navadi.

»Če ne drugo grem v drvarnico in nekaj skupaj zažagam, kaj je zanič. Nakalam, kar je treba nakalati, tiste, ki so predebele, še skupaj zbijem,« nam zaupa Anton.

Njuni domači si zato želijo, da bi se spoštovala in dobro razumela še naprej, hkrati pa so jima hvaležni, da sta vsem – tudi vnukom in pravnukom – privzgojila dobre delovne navade.