Vir: Violeta Celec
Violeta Celec je v življenju izkusila nepredstavljivo bolečino, bolečino, ki je najhujši strah vsakega starša. Vendar je smrt hčerke ni porazila, z bridkostjo in trpljenjem se je spopadala s pisanjem romana.

Hčerin prezgodnji odhod je likovno pedagoginjo Violeto Celec povedel v globoko razmišljanje o pomenu in namenu življenja.

Nakar je nastal tudi spominski roman, ki - kot avtorica sama pravi - je v uteho vsem angelskim mamam in ostalim: »Na tej poti niso same.« 

Kaj jo je spodbudilo, da ubesedi neutolažljivo bolečino?

Spominski roman Tihi šepet njenih korakov ni bil načrtovan, nastanek je bil spontan. Avtorica je po pogrebu začutila potrebo po pogovoru, po neke vrste izpovedi.

»Razmišljala sem, kako to narediti in prišla na idejo, da si svoje občutke zapišem kot misli. Na ta način sem dobila občutek, da se še vedno z njo pogovarjam, kontaktiram. Zaprta vase sem doživljala kruto bolečino in izgubo in ko sem pisala o svojih občutkih, je bolečina popustila, bila je znosnejša,« je razložila o prebolevanju izgube.

Kaj kmalu pisanje dnevnika ni več zadostovalo, njeno žalovanje je prešlo v drugo fazo. Žalovanje v samoti ni bilo več možno, potrebovala je podporo ljudi, želela se je odpreti drugim, ki so izkusili podobno izkušnjo kot ona.

Tako se je pridružila literarni skupini, ki je delovala pod okriljem mentorja in terapevta v Rakičanu.

Za roman ni povedala niti najbližjim

S pisanjem je doživela izpoved, ki pa jo sprva prihranila zgolj zase. Za čustvene zapise ni povedala niti domačim. Neke vrste dnevnik, h kateremu se je zatekala po potrebi, se je na koncu prevesil v roman.

Vendar kot sama poudarja, roman ni biografija smrti, kvečjemu poklon življenju. Tako zajema dinamičen prikaz žalosti in poguma ob smrti otroka. 

Kaj želi s knjigo sporočiti? 

Poglavitno sporočilo srceparajoče zgodbe je po Violetinih besedah namera: »Sami odločamo o svoji usodi. V življenju moramo sprejeti odgovornosti za svoja dejanja.«

Vsem, ki bodo prebrali knjigo želi, da se zavedajo, da se da preživeti hudo izgubo, v kolikor se lahko sprijaznijo, da smo šibki, obupani in žalostni.

Sama meni, da se je z žalostjo potrebno soočiti iz oči v oči, ne, da jo potlačimo. Prav tako je pomembna podpora najbližjih in strokovnjakov, s pomočjo katerih lažje premostimo bolečino. 

Vsem materam, ki so prehodile podobno pot, želi sporočiti, da bolečino ob izgubi otroka lahko premagaš s tem, da jo sprejmeš in »oživiš v spominih«. 

Tihi šepet njenih korakov, ob smrti ostane le tišina

Violeta se je sprva poigravala s številnimi naslovi, vendar je kaj kmalu ugotovila, da se naslov ne sme nanašati zgolj na en čustven trenutek.

Ob tem pojasnjuje, da ko nekdo umre, za njim ostanejo zgolj spomini, nastane pa tišina: »Šepetamo, izgovorimo, kako besedo počasi s sklonjeno glavo na ta način izražamo neko spoštovanje do pokojnega in samospoštovanje do smrti. Oddati spoštovanje do umrlega v naši kulturi pomeni biti tiho, negiben, žalosten.«

Tudi beseda korak ni naključna, za avtorico ima prav poseben pomen: »To je neka metafora za dogajanja v življenju. Predstavljajo (koraki) pot po kateri hodimo k življenjskem cilju.«

In tako je nastal naslov ganljivega spominskega romana.

V knjigi zapisala stvari, ki jih je želela povedati hčerki, a ni uspela

V literarni skupini so tekli tudi boleči pogovori. Večina oseb, ki je prezgodaj izgubila najdražje, je prišla do enakega spoznanja. Svojim najbližjim bi lahko še marsikaj povedali.

Violeta se je ob bolečem odkritju odločila, da bo hčerki vseeno povedala, kar ji ni utegnila: »Spomnila sem se, da bi se jo lahko izpovedala tako kot, da pišem njeni duši.« 

V knjigo je vključila še svoje prigode iz otroštva, pisala je tudi o prednikih in o odločilnih ženskah, ki so jo tako ali drugače  zaznamovale: »Omenila sem žensko stran naše družine: svojo babico, mamo, sebe in mojo hčerko. Vse nas je povezovala srebrna nit prednikov in vse smo imele hčerke.« 

Starejše novice