Organizacija Za otroke sveta vodi projekt Potuj kot prostovoljec. Kot prostovoljka je sodelovala tudi mlada Pomurka Lara Filip, ki je en mesec preživela v Gambiji, kjer je med drugim postala botra mali deklici Mariami.
»To, da so med seboj bolj povezani in da znajo biti zadovoljni z malenkostmi, je morda tisto, kar bi morali Slovenci prevzeti od Gambijcev,« povzame Lara o nauku, ki se ga je naučila v Gambiji.
Ko se je seznanila s projektom se je odločila, da mora sodelovati
Lara se je v Gambijo odpravila preko organizacije Za otroke sveta. Za projekt Potuj kot prostovoljec je izvedela čisto naključno, med brskanjem po spletu. Takoj je pritegnil njeno pozornost. Opazila je, da bo v kratkem uvodni sestanek za poletni tabor v Gambiji. Sestanka se je udeležila in se odločila, da mora tudi sama sodelovati na projektu. 2. julija se je enajst prostovoljk odpravilo v Afriko z namenom, da organizirajo poletni tabor za otroke iz vasi Latrikunda. Tabor je potekal na šoli Mo Beta od 11. do 29. julija, sodelovali pa so otroci od trejega do dvanajstega leta. Cilj prostovoljk je bil otrokom na zabaven način podati nekaj znanja v dneh, ki so jih tam preživele.
Veliko prispevkov so zbrale kar same
»Pred odhodom v Gambijo smo se prostovoljke odločile zbirati prostovoljne denarne prispevke. Zbrale smo veliko denarja, s katerim smo omogočile topel obrok hrane vsakemu otroku, ki se je udeležil poletnega tabora. Bilo pa jih je približno 200. Vsem otrokom smo plačale tudi izlet, s preostalim denarjem smo kupili hrano za sirotišnico, veliko pa smo ga razdelile med najrevnejše družine. Poleg denarnih sredstev smo zbrale tudi veliko reklamnega materiala, ki so ga donirala večja podjetja. Tu pa je šlo predvsem za šolske potrebščine in nogometne drese,« povzame proces pomurska prostovoljka.
Gambijci kljub pomanjkanju živijo manj stresno življenje
»Potovanje mi je bilo zelo všeč in je na meni pustilo velik pečat. Življenje v Gambiji je zelo drugačno od življenja, ki ga poznamo tukaj. Dan v Gambiji poteka dosti bolj umirjeno in preprosto kot v Sloveniji, saj si tam, v nasprotju z nami, ne delajo nepotrebnih skrbi kot so na primer koliko prijateljev imam na facebooku, koliko jih bo všečkalo moje fotografije, kakšen avto bi vozil ali kakšno znamko oblačil bi imel na sebi. Zanimive so mi bile igre otrok. Otroci se ne ukvarjajo s tem, s kakšno igračo se bodo igrali, ampak preprosto izkoristijo vsako stvar, ki jo najdejo doma ali na cesti. Na prazno plastenko zveže vrvico in jo vlači po kamniti poti, vzame odvrženo pnevmatiko in jo kotali, fantje kar sredi prašnate ulice igrajo nogomet s popolnoma razcefrano žogo... Vsi pa ob igri neizmerno uživajo. Ljudje so med seboj dosti bolj povezani, kar je verjetno posledica tega, da so njihova bivališča dosti manjša od naših in zato večino časa preživijo zunaj v družbi sosedov.«
Osebno mi je bila družba v Gambiji veliko prijetnejša, kot družba v Sloveniji. Ljudje so bili vedno sproščeni, nikoli se jim ni mudilo, nikoli se niso pritoževali – kljub temu da so verjetno imeli kar precej pomembnih skrbi (ali bomo imeli dovolj hrane za vso družino, ali bom lahko otroku omogočil izobraževanje), v Sloveniji pa se ljudje radi pritožujemo nad malenkostmi, ki Gambijcem sploh niso pomembne.
Otroci so se za sprejem prostovoljk naučili celo slovenske pesmice
Lari so se najbolj vtisnili v spomin srečni otroci iz šole Mo Beta. Ko so prostovoljke prvič obiskale šolo, so namreč pritekli k njim, jih opazovali in objemali. Za dobrodošlico so jim zapeli pesmice, ki so jih poznali, med njimi tudi eno slovensko (Kranjski Janez). Zdelo se ji je, da so s tem zares pokazali, kako cenijo delo, ki ga prostovoljke opravljajo.
Ganila so jo tudi njihova bivališča – ena srednja velika soba predstavlja celotno stanovanje. V enem kotu so drug na drugega zloženi štirje kovčki z oblačili, ki služijo kot omara. Na sredini sobe je postelja, v enem kotu star, z rjo obdan hladilnik, ob njem na steno prislonjeno kolo in s stropa spuščena zavesa, za katero se skriva posoda za kuhanje. V deževnem obdobju stopiš z dežja naravnost v sobo, v kateri ni nobenega okna in v kateri bivata oče in mama ter njunih sedem otrok.
Tudi prodajalci, čeprav utrujajoči, so ji prirasli k srcu
»Zelo zanimivi so bili tudi obiski »craft marketa«, kjer je bilo ogromno stojnic, ki so bile druga ob drugi. To je bil popoln prostor za nakup spominkov iz Gambije. Ko si stopil na ta market, te je vsak prodajalec vabil k sebi in po navadi tako dolgo vztrajal, da si od njega kupil vsaj eno stvar, kar je znalo biti precej nadležno in utrujajoče, še posebej zato, ker si se pri vsakem moral kar nekaj časa pogajati za cene. To je bila verjetno edina manj prijetna dogodivščina na tem potovanju. Kljub vsemu pogajanju in prepričevanju v nakup so mi ti prodajalci prirasli k srcu. Zadnji dan pred odhodom sem se odpravila do njih, da sem se poslovila tudi tam in marsikateri mi je podaril kakšen obesek ali zapestnico.«
Ko povprašam o prihodnosti, je Lara prepričana: »Že zdaj komaj čakam, da se spet vrnem v Gambijo, še posebej zato, ker sem postala botra mali deklici Mariami, kar pomeni, da ji bom v prihodnjih letih omogočila šolanje. V enem mesecu, ki sem ga preživela tam, sem se res močno navezala na ljudi s katerimi smo sodelovali, še posebej na otroke iz šole, zato bi to potovanje zagotovo ponovila oziroma že zdaj načrtujem naslednji obisk Gambije.«
Filip Dora
