Srečko Merklin je grafični oblikovalec z več desetletnimi izkušnjami na področju grafičnega oblikovanja.
Ob 100-obletnici Prekmurja, ki jo bomo obeležili letos, pa je izrazil svoje nestrinjanje z izbiro grafične podobe dogodka. Tudi sam je bil namreč k iskanju nove vizualne podobe. Njegovo pismo objavljamo v celoti.
"Spoštovani iniciativni odbor,
Ni moj namen ocenjevati kogar koli v tej zgodbi, me je pa marsikaj, v zvezi z vsem, okoli spodaj omenjenega tako razočaralo, zmotilo in razjezilo, da je to le logična posledica.
V prihajajočem letu se nam namreč bliža visoka obletnica za Prekmurje. In ker sem bil s povabilom v iskanje vizualne podobe zanjo tudi sam vključen, se preprosto, ne glede na vse poznejše, v naprej pričakovane odzive, moram oglasiti.
Vest mi enostavno ne dopušča, da določenih odločitev, v zvezi s samim jubilejem in okrog njega, ne pokomentiram in mi narekuje, da jih ne vzamem kot gotovo dejstvo. Vem sicer, da na vašo odločitev več ne bom vplival, bom pa zadovoljen v sebi, da javno povem to, kar se povedati mora. Četudi je govora »le« o grafični podobi dogodka.
Upam si trditi, da si stoletnica dogodka zasluži veliko večjo pozornost in trud vseh nas, ki smo bili vabljeni vanjo. Grafični znak z vizualno identiteto je tisti, ki prvi posreduje konkretno informacijo, vezano na neko vsebino, ki jo predstavlja. Zato je (v našem primeru) še kako pomembno, da poleg svoje namembnosti dodaja še tisto potrebno mero resnosti, naboja in politične zrelosti več, ne pa da, nasprotno, deluje podhranjeno. S takimi in podobnimi povabili naj bi se namreč spodbujalo h kakovostnim in izvirnim stvaritvam na področju umetnosti, v tem primeru grafične, ki vključujejo razne umetniške prakse, pri čemer se kreativno in v polemičnem družbenem kontekstu navezujejo na njihovo uporabo v javnem prostoru.
In se izognilo prav temu, kar ni poslanstvo in do česar je, po mojem mnenju, prišlo v dotičnem primeru. Podpori podpovprečnosti in »oskrbovanju” apetita po požiranju že “pre(d)pakiranih” idej in stereotipov. Čredni nagon res daje občutek varnosti, hkrati pa že v kali zatre individualnost. In prav ta enakomiselnost je osnovni pogoj za nastanek, razvoj in obstoj nihal, ki ne dovolijo razvijati drugačnosti.
Glede na pomembnost dogodka, bi bilo za upati in verjeti, da bo poslanstvo pri vseh nas »povabljencih«, med katerimi so mimogrede bila tudi nekatera največja imena slovenskega grafičnega oblikovanja, prisotna zadostna mera zanosa, ponosa, patriotizma in še kaj. Pri nas, »domačinih«, še toliko bolj. Kar naj bi se kazalo v še močneje izraženih čustvih in večji zavzetosti do reševanja dane naloge. A tudi tokrat je upanje v strokovnost, suverenost in kredibilnost, še enkrat več, ostalo samo iluzija, še kako značilna za manjše sredine oziroma lokalne skupnosti, kjer so takšni manevri, brez posledic, lažje izvedljivi.
Bistvo problema je namreč, da bi konkretna idejna rešitev morala biti unikatna, ustvarjena izključno za namen tega razpisa!
Kar pa izbrana nikakor ni! Nasprotno! Podobnih vizualnih poskusov in idej, ki so bili očitna inspiracija izbranemu, je na spletu in v dnevnih objavah nešteto. Le nekaj odstotkov zavesti je kreativne, ustvarjalne, žive. Vse ostalo je priučeno. Ob pogledu na izbrano se jasno ustvarja občutek že nešteto krat videnega, kopiranega. Če že ne drugje, v skoraj vsakem oglasu za telefonske storitve. Če si računalniško pismen - kar je danes, vsaj v našem poklicu, že nujnost - se stvari z lahkoto preveri. In pričakovati bi bilo, da ste odgovorni, samooklicane avtoritete s škarjami in platnom v rokah, to tudi storili. Zato je toliko bolj nedopustno, da sta vas »prepričala« neoriginalnost in plagiatorstvo!
Po mojem se je zgodil še en nagrajen Kobal. S srcem obrnjenim vstran? Prav vseeno je, če je potem takšen končni rezultat plod neinformiranosti “malih bogov”, resnične neukosti, udejanjanja moči ali česa tretjega. Takšni pojavi so, na žalost, že dolgo(ročno) simptomatični in enako nevarno zažrti v vse plasti družbe.
Ne bom se spuščal v polemike, a se mi (ne)hote kljub temu postavlja ključno vprašanje kredibilnosti takšnega odnosa do (ne)ustvarjalnosti, ki je bilo, kot je razvidno, tudi tokrat samo v rokah vas, iniciativnega odbora, ne pa tudi stroke. Vsaj kolikor je meni znano, prave, strokovne komisije, ki je v takih postopkih običajna, oziroma nujna, sploh ni bilo imenovane. Tako je bilo odločanje spet prepuščeno posameznikom z neomejeno močjo in samozadostnostjo, verjetno po merilu všečnosti, znanja oziroma neznanja, ali ... Če je tak izdelek potem s strani samooklicane kompetence še izbran in potrjen kot edini odgovarjajoči, je takšno početje za marsikoga dober namig, oziroma precedens, kako se takim rečem lahko streže, hkrati pa žalitev in nož v hrbet vsemu tistemu drugemu, kar je zapriseženo iskanju izvirnih idej in inovativnosti.
Že pri povabilu samem so me zmotile nekatere netransparentnosti. Po prvotnem podaljšanju roka za oddajo predlogov in po negativni odločitvi »komisije« (ki je ni bilo!) je sledilo drugo povabilo, ki mu je spet sledilo podaljšanje!? Ali ni morda šlo le za pridobivanje časa in nujno zagotavljanje zadostnega števila predlogov (t.i. »kontra ponudbe«), da se zadovolji zakonski regulativi?
Razpis je bil izpeljan sicer zelo (če ne celo preveč) premišljeno, zakonsko opravičljivo, a spet z nekoliko samosvojo metodologijo ocenjevanja. Postopki in kriteriji za izbiro v podobnih primerih niso noben tabu ali iskanje tople vode. Torej, stroka (ki v tem primeru ni bila navzoča!) mora biti tista, ki po najboljših močeh stoji za svojimi zaključki in v težnji in prepričanju, da se odloča prav, svoje odločitve tudi ustrezno argumentira in zagovarja, ne pa da lovi ravnotežje.
Bilo bi logično, da so vsi predlogi obelodanjeni in da smo o rezultatih ter argumentih vsaj mi, »ozko vpleteni« (oziroma, zakaj ne celo širša javnost?), bolj informirani, ter da nam je, post festum, omogočen vpogled v vse prispele konkurenčne rešitve. Še vedno tudi ne razumem, zakaj od odločitve do predstavitve za javnost morata preteči kar dva meseca? Da se negativno mnenje nekoliko poleže?
Lahko samo ugibam. Če bi bilo vse tako, kot bi moralo biti, v kar naivno verjamem že od samega rojstva, naj ne bi govorili o zaroti, kakršnem koli preferiranju ali nepotizmu, ali pač?!
Ob vsem ostalem, mi tovrstnih izkušenj, tudi kot avtorju grafične podobe in soavtorju prve državne proslave Priključitve Prekmurja k Sloveniji izpred 20 let, ne manjka. Oziroma jih imam s tokratno več kot dovolj. Celo toliko, da se za podobna povabila v bodoče zahvaljujem! Ob vedenju, da stvari (še vedno) stojijo tako, kot pač stojijo, bi vloženi čas in trud v pripravo mojih dveh, po lastni oceni, avtorskih in kreativnih predlogov, raje izkoristil za kaj, veliko bolj koristnega. Ampak, kot pravi naš prekmurski narod: “Sakša šoula neka košta!” Vsakič se naučiš nekaj novega! In res sem se! Da naj kljub vsemu ostanem to, kar sem!
S čisto vestjo in dušo, ter resnično s Prekmurjem v srcu!
Srečko Merklin".
