Vsi srednješolci nestrpno pričakujejo svoj maturantski ples, da se bodo družili s sošolci, sorodniki, popili kapljico žlahtnega vina, dobro jedli, plesali. Pri vsej tej evforiji pa večkrat pozabimo na dejstvo, da lahko tovrstne prireditve staršem predstav
Zanimalo nas je, kaj maturantski plesi pomenijo dijakom, o tematiki pa je spregovoril tudi Roman Činč, ravnatelj Gimnazije Murska Sobota.
Mnenja dijakov so deljena
Ko smo o maturantskih plesih povprašali dijake tretjega in četrtega letnika murskosoboške gimnazije, so bila mnenja deljena. Za nekatere so ti primarno še zmeraj elegantna prireditev, nekakšen slavnostni zaključek srednje šole in začetek novega življenjskega obdobja, hkrati pa poudarjajo, da se predvsem takrat še toliko bolj opazijo razlike med socialnimi statusi. Predvsem dekletom je pomembno, da so karseda urejena, obleke včasih naročajo celo iz tujine, kar pa pomeni, da morajo starši velikokrat seči globoko v žep. Na drugi strani pa obstaja tudi nekaj posameznikov in posameznic, ki menijo, da gre pri plesih za rahlo »preseravanje« in ljudje na omenjeni dogodek gledajo preveč resno, saj ob koncu večera tako ali tako »vsi pijani plešejo po mizah«.
Šole igrajo stransko vlogo
Ko smo ravnatelja murskosoboške gimnazije vprašali, kako je potekal njegov maturantski ples, je v primerjavi z današnjimi časi izpostavil manjšo razsežnost, saj je pred leti cela šola imela zgolj enega, poleg tega pa so se sami pogajali z organizatorji. Danes je situacija drugačna, saj je ponudb oziroma ponudnikov bistveno več, slednje pa izbirajo posebni odbori staršev in dijakov, ki odločajo tako o lokaciji kot drugih podrobnostih. Šole pri tem nimajo glavne besede, izvedbo le podpirajo in se prireditev udeležujejo.
Dijaki se lahko zabavajo na nivoju
Zanimalo nas je, ali bi lahko tudi pri nas zaživeli t. i. ameriški maturantski plesi, kjer se zabava prireja samo za srednješolce, sorodniki pa niso niti povabljeni. Činč poudarja, da bi se v Pomurju tovrstni koncept težje uveljavil, saj so tukaj mentaliteta ljudi in običaji povsem drugačni. Razvilo se je namreč prepričanje, da morajo biti plesi večje razsežnosti, kar pa za socialno šibkejše glede na trenutne družbene razmere predstavlja precejšnje finančno breme. Po njegovem mnenju dijakom ni bistveno samo »žuranje«, temveč še zmeraj slavnostna prireditev, v okviru katere lahko staršem, sorodnikom in znancem pokažejo, da se lahko zabavajo na nivoju. Zastopa stališče, da bi bilo potrebno ločevati med protokolarnostjo in družabnim življenjem, ter se istočasno sprašuje, zakaj se morata omenjena pojma združevati v enem večeru.
Teodora Kuhanec
