Volivce se lahko nagovarja na bistveno elegantnejši in s tem učinkovitejši način.
Caffe Cubo in Spartacus ali tam, kjer Prekmurje ponočuje
Noč iz sobote na nedeljo sem prebedel v enem od najbolj obiskanih prekmurskih (nočnih) lokalov. To zbirališče nočnega življenja skrajno severovzhodne Slovenije slovi kot ključna destinacija za vikendaške odklope. Ker ne gre samo za vsakotedenska romanja k želenim koritom, da bi se živina napojila z alkoholom in (i)zdivjala vse svoje nepredelane frustracije, to pridoma uporabljajo tudi ikone iz namizja našega družbenega (javnega) sveta. Velja za potrditveno točko, h kateri se prihaja, da "se pofočkamo" - pojavimo, pokažemo. Če si prisoten na tem zbirališču, potem velja, da živiš v polnem pomenu te besede in se "zavedaš", da se živi samo enkrat (ne razumem sicer, kako lahko iz te predpostavke sledi le eno - dajanje duška). Nočne zabave uspevajo, ker je opevanost hedonističnega življenja v naši družbi vseprisotna. A o tem nočem napletati nadaljnjih besed. Več o tem si lahko preberete v že objavljenem zapisu Zabave sploh niso tako zelo zabavne.
Prihod flourescenčnega kandidata za župana Murske Sobote
Za ta zapis je ključno opažanje, da k tej neformalni točki družbenega življenja romajo ljudje vseh statusov. "Pofočkat se" prihajajo odpadniki, neuspešneži, uporniki, frajerji, slavni, bluzanti, žurerji, izgubljenci, povprečneži, ločenci, brezposelni, sošolci, uspešneži, zabavljači, psihiči, osamljeni, nevrotični, razočarani, študenti, športniki, ugledni, izpostavljeni, zaljubljenci, državniki, partnerji, sodelavci, strici in tete, poslovneži, srečno poročeni, odličniki itd. Prihaja torej ogromno ljudi iz najrazličnejših družbenih skupin in to ni novo, je pa pomembno spoznanje. Zgleda, da je postalo pomembno tudi za tiste, ki bijejo bitko lokalnih volitev 2010. Poteza, da prideš v središče nočnega življenja, v diskač, kjer se takrat "vse dogaja", s svojimi podaniki v fluorescenčnih pregrinjalih, na katerih je napis, da kandidiraš za župana, je preprosto pretirana in zaletava. Taktika, da se zaletavaš v ljudi ob šanku in v nabito polno plesišče, je zgrešena. Če želiš zmagati (lokalne) volitve, se ljudem ne smeš vsiljevati. Da pa se oblečeš v oblačila, ki več kot očitno osvetijo tvojo pojavo, je samo strategija za iskanje pozornosti in posiljevanje s svojo prisotnostjo.
Vidim te, zato ne izsiljuj pozornosti!
Resničnim ikonam družbenega in javnega sveta se ni potrebno še dodatno izpostavljati, se truditi, da bi dodatno izstopali in da bi sploh bili opaženi. Brez skrbi, da so vidne osebnosti opažene in prepoznavne takoj. Slovenija pa ima to prida značilnost, da je majhna, Prekmurje pa še manjše. Viden si, če si to želiš ali ne. Vem, da si tudi murskosoboški kandidat za župana ni želel, da bi bila ta njegova sicer dobronamerna poteza razumljena v smislu izsiljevanja pozornosti. A škoda je tako nespametno izkazovati ambicioznost in zagretost. Ko se postavljaš vsem na očem, imej v mislih, kaj s tem pravzaprav sporočaš. Vsako dejanje pove nekaj o tistem, ki dejanje izvaja in temu se ni mogoče izogniti. In vsako dejanje sproži interpretacijo pri opazovalcih, torej tistim, katerim se postavljaš na ogled. Ni vsaka reklama dobra, zlasti še, če gre za volitve. Volivce se lahko nagovarja na bistveno elegantnejši in s tem učinkovitejši način. Osebnost in karizma kandidata je tisto, kar volivce v prvi vrsti pritegne. Osebnostno močnim kandidatom ni potrebno prihajati oblečenih v svojih predvolilnih uniformah do vsakega šanka in prodajati narisane nasmehe. Ljudje, ki so zreli tem funkcijam, naredijo za kampanjo čisto dovolj že s tem, kar so, da so tam in že s tem povzročijo val posebne energije. V ozračju se mora čutiti, da si tam, ne da bi moral kakorkoli posebej poskrbeti, da ostajaš viden, da si v središču in da se te sliši. Tega se ne more umetno poustvariti. Taki poskusi so obsojeni na propad, zato je za kandidate potem bolje, da kampanjo vodijo v druge smeri. Če se prilizuješ, si nakopaš veliko kolateralne škode in veliko tvegaš.
Politika kot izziv zdolgočasenim strokovnjakom
Politika postaja populistični prostor in to za demokratično državo ni dobro. Dogaja se, da ljudje iz vseh branž, sicer pogosto vrhunski strokovnjaki svojega področja, vstopajo aktivno v politiko. Današnji čas rodi le kvazi političarke, kvazi politike in kvazi politiko. Za politiko se zdaj odločajo ljudje, ki so svoje izzive na svojih področjih že osvojili ali pristali na točki, ki jim ne predstavlja večjih odprtosti. Škoda je za stroko, da jo zapuščajo uspešni in sposobni ljudje, ki so lahko pomembni nosilci znanja in vednosti. Škoda pa je tudi za politični prostor, ker ga polnijo amaterji. Stroka v politiki nima vodilne vrednosti - politika je nad stroko. Zato bi morali strokovnjaki za zmeraj ostati na strani stroke, vede in znanosti in politiki predstavljati strokovnjaka za področje, za katero so usposobljeni. Oni so tisti, ki bi morali kot prvi opozoriti na dejanja, ki jih politika počne, pa je to v nasprotju s koncepti stroke. Če pa se spustijo še sami v ta bazen, morda celo z namenom, da naredijo in vzpostavijo "red", pa bodo morali plavati in misliti le še na plavanje - torej politizirati in ne redovati.
Volivce se ne osvaja!
Point (pred)volilne kampanje je narediti vtis na potencialne volivce. Ljudje so navdušeni nad močnimi osebnostmi, ki s svojo prisotnostjo pustijo pečat. Volivci izbirajo kandidate, ob katerih se osebno dobro počutijo in imajo občutek, da so opaženi. Seveda se te zakonitosti zaveda večina obetajočih kandidatov za župana (na letošnjih lokalnih volitvah). To je tudi kristalno jasno kandidatu za murskosoboškega župana, ki ga v tem zapisu nekoliko bolj (nepravično) izpostavljam. Nočem razvrednotiti njegove strategije, toda sporočam, da bi z drugačnim pristopom dobil občutno boljše odzive in ključne zaveznike, ki na koncu odločajo, komu gre zmaga na volitvah. Prepričan sem, da na ljudeh pustiš najboljše vtise, če ne deluješ z namenom narediti vtis, če se odzoveš situaciji svojsko in vsakdanjo in ne zaradi (svojih) ciljev. V ogovarjanju znancev ter celo tujcev in v vabljenju na pijačo ni nič spontanega in vsakdajnega. Simbolno gledano jih s tem zaničuješ, če predpostavljaš, da je njihova naklonjenost vredna ceni naročene pijače ali nekaj v usta položenim prijetnim besedam. Volivce se ne osvaja! Pravi kandidati dobivajo naklonjenost že zato, ker so to, kar so. Ljudje cenijo, če se osebnostno močan človek zna posvetiti vsakdanjemu človeku in pristopiti spontano, na neopazen način (ne s poudarjenimi fluorescenčnimi prevlekami). Če potrebuješ posebno strategijo, da postaneš viden, to pomeni, da si kot osebnost premalo opazen (osebnostno neizrazit, nemočen) in potemtakem nevreden funkcije župana. Najpomembneje je, da te ljudje ne vidijo kot kandidata, temveč da te vidijo kot osebnost in kot človeka. Volili te bodo tisti, ki te čutijo in si te lahko predstavljajo kot sogovornika na vsakdanji ravni. Pomembno pa jim je, da lahko občudujejo tvojo lahkotno prehajanje med različnimi ravni razmišljanja in delovanja - od vsakdanjosti do ideologije in od ideologije nazaj k vsakdanjosti. Govoriti moraš jezik ideologije in ga prevajati v jezik vsakdanjih ljudi in obratno. Če tega ne znaš ponuditi, kandidaturo izgubiš.
Leon Zelko (Morfejork), univ. dipl. soc. del
povezava do prvotnega prispevka: morfejork.blogspot.com/2010/09/fluorescencni-kandidat-za-zupana-murske.html
