Metuljčki v trebuhu, igrivost, nalezljivi nasmeški, sramežljivost, hrepenenje … Vse to nas spremlja, kadar govorimo o »zaljubljenosti«. Vsekakor pa občutka lahkotne zaljubljenosti ne moremo enačiti s poglobljeno ljubeznijo.
Starodavna plemena tako pojma »zaljubljenost« še niso poznala, ampak se je ta razvijal šele v zadnjih 150 letih skozi idealiziranje romantične ljubezni. Predstavlja namreč začetno fazo, kadar osebo komaj spoznavamo in si ustvarjamo iluzorno predstavo – kar bi si od partnerja želeli, projiciramo na nekoga, ki ga pravzaprav še sploh nismo spoznali. Da je ljubezen slepa, velja tudi dejstvo, da lastnosti, ki so v nasprotju z našo predstavo, kar spregledamo oziroma jim pripišemo manjši pomen. Ob tem se tudi skušamo izogniti konfliktom, ki bi porušili naš občutek ugodja in zadovoljstva. Iluzija, ki jo predstavlja zaljubljenost, se konča, ko postanejo postanejo razlike med našo predstavo in realnostjo vse večje.
Če se odnos kljub pomanjkljivostim in napakam prej idealizirane osebe poglobi, pa lahko začnemo govoriti o ljubezni, ki predstavlja trden in realen odnos z drugo osebo. Takrat začnemo sprejemati njeno dejansko podobo in se z njo soočati.
Psihoterapevtka Eva Kokol je tako za Mariborinfo pojasnila, da rožice, metuljčke in občutek bungee jumpinga povzroča koktejl hormonov in nevrotransmiterjev, kadar se približujemo simpatiji. Da se pri zaljubljencih aktivirajo tiste živčne celice, ki jih povezujejo z odvisnostjo od kokaina, so pokazali celo posnetki možganov.
Za trdno in ljubečo zvezo pa ni predpogoj zaljubljenost. Ta naj bi nastopila predvsem pri mladih ljudeh, medtem ko naj bi starejši večkrat to fazo preskočili, seveda pa to ni nujno. Zagotovo pa naj bi k odsotnosti iluziorne zaljubljenost pripomogla osebnostna zrelost in realističen pogled na medosebne odnose.
Kaj sploh je zaljubljenost?
Kaj sploh je zaljubljenost in zakaj se nam ta zgodi le z določenimi osebami, ni enostavno pojasniti. Znanstveniki trdijo, da se lahko zaljubimo v roku treh sekund.
»Začne se v bistvu z dopaminom, serotoninom, noradrenalinom in pomembnim hormonom oksitocinom, ki je v bistvu odgovoren za navezovanje – da se čutimo povezani. Če bi izpostavili dopamin, ki je nevrotransmiter, ki se sproži ob tem, ko so nagrajeni, nam v glavnem daje občutke ugodja in prijetnosti,« pojasnjuje psihoterapevtka.
Ker vse skupaj povzroča magične občutke, lahko to vodi tudi v odvisnost. »Med pacienti lahko vidimo tudi primere, ki se nenehno in nenehno zaljubljajo. Ko pa gre za resnično delo in za prevzemanje tudi svojih odgovornosti v odnosu, kjer postanejo stvari naporne, takrat pa ta občutek zbledi in se že išče druga oseba.«
Na ljubezni in zvezi je treba delati
V mariborskem mestnem parku smo povprašali mimoidoče, kaj si predstavljajo pod pojmom zaljubljenost. Medtem ko smo dobili odgovor, da gre za občutek nenehne sreče in da si lahko zaljubljen tudi v reči, kot je recimo telefon, pa nam je Karmen pojasnila: »Ni kaj instantno, nekoga vidiš in imaš o njem predstavo, pa se zaljubiš. Ko ugotoviš, da ni čisto tak, a ga začneš vseeno sprejemati takšnega, kot je, pa ga še vedno ljubiš, ampak nisi več zaljubljen na tak način kot na začetku.«
Ali bo zaljubljenost prerasla v kaj več, torej odgovarjamo mi. Janez je to pojasnil tako: »Vsi govorijo, da je treba delati na tem, kar je verjetno res. Moja izkušnja je takšna, da je to potrebno. Zelo enostavno je – če si človek in se odzivaš na druge, je to kar prava pot.«
Ko ugotovimo, da naša iluzija ni v skladu z realnostjo in da odnosi niso pravljični, se moramo torej potruditi – da ne le prejemamo, temveč partnerju tudi dajemo. Ob tem pa je ključnega pomena komunikacija, s katero lahko ugotovimo, ali smo na pravi poti in če je na njej tudi naša morda sojena ljubezen. Pri tem je treba biti previden, da zaradi razlike med idealizirano predstavo in dejanskostjo ter posledičnega razočaranja ne prepričujemo ali celo silimo človeka, da se spremeni tako, da bi postal skladen s predstavo.
