V sklopu projekta Odkrito na spletu tokrat predstavljamo zgodbo Zvonka Žekša, ki se je pred več kot šestimi rešil odvisnosti od alkohola.

V naši družbi je odvisnost od alkohola močno stigmatizirana, zato tudi zdravljeni alkoholiki doživljajo strah pred odzivi okolice. Odvisnost od alkohola, se tako kot vsaka odvisnost, se začne počasi, pripoveduje Zvonko Žekš. Do 24. leta je bil strasten kadilec, nato je počasi zapadel v alkohol. 

“V srednji šoli sem se prvič srečal z alkoholom, ampak takrat to niso bile enormne količine. To je bil zgolj kakšen vikend, da malo poskusiš. Potem z družbo popiješ najprej en špricar, potem dva in tri. Tako se začne, ampak takrat se niti ne zavedaš, da je to začetek odvisnosti. Mogoče sprva ni problem toliko količina, kot to, da je popivanje konstantno vsak dan. Potem ti to postane rutina.”

Zvonko je prepričan, da je odvisnost že, če se na pivu ustaviš vsak dan, ko greš iz službe, v veliko odvisnost pa se prelevi ob kopičenju težav.  

“Problemi se začnejo kopičiti, zapadeš v družbo, pridejo vikendi in tekme, ko tudi kaj popiješ, pa je hitro krog zaključen. Jaz sem popival, ker nisem znal reševati problemov. Družinskim problemom so se kmalu pridružili finančni in za povrh še zdravstveni.”

Kaj bodo pa drugi rekli?

Pri veliko alkoholikih je, kot pravi Zvonko, prisoten močan obrambni mehanizem. Sam se pošali, da je bil takrat v tem pravi strokovnjak. 

“Kadarkoli mi je kdo dal nasvet ali vsaj namignil, ali bi prenehal s pitjem in si poiskal pomoč, sem se temu na vso moč branil. Jaz, da potrenujem pomoč? Ne le, da sem se branil, tudi užaljen sem bil.”

Obremenjevanje z nastalo situacijo se je začelo šele na zelo visoki stopnji odvisnosti, na vrhuncu pravzaprav, pravi Zvonko. Zaradi nespečnosti je prebedel nešteto noči, se jokal in premišljeval.

 “Je meni treba, da mi nekdo reče, da sem bil pijan? Je meni treba, da se s strahom peljem domov, ali me bo dobila policija? Ampak največja težava je, da zjutraj ponovno posežeš po alkoholu.”

Zavedanje svojih težav je začetek iskanja rešitve

Zvonko pravi, da ljudje nočejo videti svojih težav, ker jih je sram. Sam se je svoje težave zavedal, a pravi, da je naredil napako, ko je privolil v to, da bo pil brezalkoholno pivo. 

“Tako samo sebe in okolico slepiš, dokler spet ne posežeš po pravem pivu. Takrat pa gre stanje samo še navzdol. Čez tri dni si spet v tako slabem stanju, kot si bil na začetku.” 

V naši mokri družbi, kjer je odnos do uživanja alkohola zelo sprejemajoč, je prenehanje pitja vsakodnevni boj, saj je alkohol prisoten skoraj na vsakem koraku, razlaga Zvonko, ki si rešitve in pomoči sam ni znal poiskati. Dokler ni prišlo tako daleč, da je žena hotela ločitev.

“Z ženo sva skregala, saj je hotela ločitev. Hčerka je takrat bila stara sedem let. Jaz pa sem odšel od doma. Iskalo me je več kot sto ljudi, grozil sem celo s samomorom. Bil sem v gostinskem lokalu, prespat sem šel na delovno mesto, naslednji dan pa spet nazaj v lokal.”

Poklical sem prijatelja policista, ki je vodil iskalno akcijo. Z njim sem spil zadnje tri špricarje v svojem življenju, nato pa sva šla na policijsko postajo. Ker sem grozil s samomorom, so poklicali rešilca, zdravnik pa mi je po pregledu dejal: “Ti samomora ne boš delal, ti imaš druge težave,” se spominja Zvonko. 

Če Zvonko še isti dan ne bi privolil v zdravljenje, verjetno danes tudi ne bi pripovedoval svoje zgodbe.  

“Drugi dan zagotovo ne bi privolil v zdravljenje, saj ko sem se v Ormožu zbudil trezen, mi je bilo že žal, da sem sploh šel.”

Terapevt sprva največji sovražnik 

Zvonko je v življenju imel le enega sovražnika, pa še ta je na koncu zdravljenja postal njegov prvi pravi prijatelj. 

»Ko sem se na zdravljenju poslavljal, sem terapevtu rekel, da je bil ves čas moj največji sovražnik. S pristopom me je uničil, a spravil do tega, da sem razumel, da nimam prav in da svet ni to, kar sem živel prej, ampak je to, kar živim zdaj.”

S solzami v očeh se spominja svojega prvega izhoda

“Ko sem prišel za konec tedna prvič domov iz zdravljenja, sem hčerko, ki je takrat hodila v 2. razred vprašal, če je pri atiju kakšna razlika od prej. Dejala mi je, da na točilnem pultu zdaj ni več piva. Ko ti sedemletni otrok to pove, to zelo zaboli.

Ob novici, da po treh mesecih zapušča zdravljenje, je začel jokati. A ne od sreče, ampak pa od strahu pred realnim svetom. Saj je vse ostalo isto, okolica, prijatelji, le sam se je spremenil. Zato mu je bil ta korak najtežji.

Prisotna stigma in strah pred odzivi okolice

Zvonko razlaga, da je v tebi strah, kako te bodo drugi obravnavali, in gledali nate.

“Včasih imaš občutek, da s prsti kažejo za tabo. A jaz sem to hitro predelal. Ker če me ni bilo sram, ko sem bil pijan, zakaj bi me bilo sram zdaj. Sramu sicer res, da ni več, a o tem razmišljaš. Še zdaj včasih razmišljam o tem, kaj drugi mislijo o meni.”

Alkoholizem je bolezen, ki na osebi, za razliko od drugih bolezni, pusti močno negativno oznako, saj so v naši družbi težave, povezane z alkoholom in samim zdravljenjem pogosto stigmatizirane. 

“Če nekdo reče, da ima sladkorno bolezen, se ljudem začne smiliti, če pa jaz rečem, da sem alkoholik, ali me vidijo pijanega, pa se me bodo izogibali, kot da imam koronavirus.”

Zvonko je trezen že šest let in pol, v vseh teh letih pa je še vedno najbolj hvaležen svoji družini, ki mu je cel čas zdravljenja vlivala moč in upanje pa tudi vsem terapevtom, ki so mu pomagali na poti zdravljenja. Z njihovim priporočilom se je pet let udeleževal Kluba zdravljenih alkoholikov, kjer je spoznal, da delitev svoje zgodbe pomaga tako njemu kot tudi drugim, ki so v podobni stiski. 

»Ko sem začel hoditi v Klub zdravljenih alkoholikov, sem takoj videl, da me prisotnost v tem okolju in pogovarjanje z ljudmi lahko reši. Pri sebi sem videl, da sem se po uri pogovorov v sklopu kluba počutil, kot da bi si napolnil akumulator. Tako komaj čakaš, da boš spet lahko šel.«

Projekt Odkrito na spletu sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.

S spleta

Komentarji (0)

Starejše novice