S Francem Mernikom, enim prvih Transpakovih zaposlenih, se je Vida Toš pogovarjala ob odhodu v pokoj.

V Transpaku je Franc Mernik delal od začetka podjetja. Ves čas službovanja se je počutil dobro. Tudi zaradi visoke stopnje zaupanja vodstvu podjetja in zaradi visoke socialne varnosti. V pokoju mu ni dolgčas.

Po telefonu sem takoj slišala, da je dobre volje, čeprav sem ga zmotila sredi delovnega dneva in sredi tedna, v njegovi trenutno dva meseca trajajoči upokojitvi.

In na moje malce zadržano vprašanje, kako je, saj nisem vedela, ali bo dobro sprejel mojo neotesano radovednost, me je takoj razorožil: »Dobro sem! Ne, ni mi dolgčas, vedno nekaj delam (smeh).«

Takoj mi je bilo jasno: klasičen, 'stari' Feri pač; vedno nasmejan in vedno sredi dela.

Kako je zdržal več kot 20 let

Štiriindvajset let je številka. A štiriindvajset let službovanja na Transpaku, kolikor jih ima za seboj Franc Mernik, je veliko več kot samo številka:

»Andreja Frangeža poznam še pet let več, kot sem bil zaposlen v njegovem podjetju, saj sva skupaj delala že v prejšnjem podjetju. Lahko zatrdim, da nisem spoznal človeka, ki bi mu lahko bolj zaupal; kar se tiče poštenosti.

Zato in ker je bila v Transpaku vedno dobra klima, saj smo vedno vzdrževali dobre odnose, sem tukaj delal tako dolgo. A … vsega je enkrat konec,« doda Franc.

Začetki so bili … zanimivi

»Vodstvo podjetja me je 'potegnilo' v Transpak, ker sem po zaprtju Tovarne polnile opreme, pristal na borzi. Ker sem jih poznal in zaupal, sem sprejel to delo. Na začetku sem delal na montaži, in ni nas bilo veliko, trije, štirje monterji … Takrat je bil manjši obseg izdelanih strojev; vse je popolnoma neprimerljivo z današnjim časom … Takrat smo naredili dva traka, pa smo že šli na pijačo! (smeh). «

Nasploh je nemogoče primerjati delo in način dela še pred 15 leti in zdaj, pravi. Zdaj je tudi veliko več zaposlenih in veliko več dela, da o tehničnih izboljšavah sploh ne govorimo.

»Tudi kakovost je zelo visoka; čeprav smo bili sami do sebe največkrat zelo ali celo preveč kritični. Ampak Transpak je sinonim za kakovost. In za uslužnost do strank; ko se je recimo stranki nekaj pokvarilo, smo takoj odreagirali. Tudi to je zelo pomembno.«

Dobra klima v podjetju

Tako ima Franc na vsa svoja delovna leta v Transpaku prijetne spomine: »Vedno smo se dobro razumeli; tako dobro smo se imeli v službi, da smo včasih pozabili iti domov! (smeh) Sem se pa, ko sem prišel v določeno starost, odločil, da ne bom več hodil po terenu. Mladim teren čisto drugače 'pade' kot starejšim. Mojo odločitev so vsi dobro sprejeli in takrat sem postal tudi vodja montaže

Seveda pa Franc ni postal vodja samo zaradi svoje odločitve, da ne bo več šel na teren. Feri, kot ga kličejo zdaj že bivši sodelavci, namreč ni bil le strokovnjak v montaži, ampak je imel tudi izjemno sposobnost dela z ljudmi in je bil odličen organizator.

Ko služba ni breme

»Ne, služba mi ni bila breme,« pravi Franc Mernik: »Ampak odločil sem se, da bom do svojega 65. leta delal, potem pa ne več. Enkrat moraš narediti črto. Zakon narave je pač zakon narave, tega se ne da preseči (smeh).« 

Ko sva se pogovarjala nekaj mesecev pred upokojitvijo, mi je dejal, da se ne boji, kaj bo počel v pokoju: »Seveda bi še lahko doma kaj 'šraufal', a jaz rajši malo 'flockam',« se je smejal in pokazal na sliko sončnic v svoji takratni pisarni, kjer sva sedela: »Doma sem si naredil taki mali atelje, pa se ljubiteljsko ukvarjam s slikarstvom. Predvsem pozimi; poleti pa delam v vinogradu. Sredi Sovjaka in sredi Svetega Jurija ob Ščavnici pa res ne morem biti brez 'goric'! (smeh).«

Poleg slikanja mu ni nikoli dolgčas

»Na morje me ne vleče,« reče Feri, ko klepetava o tem, kaj vse bo počenjal v prostem času - torej v pokoju: »Raje grem z ženo in kolegi v planine. Ali pa najamemo kombi, pa se malo potepamo po bivši Jugoslaviji in po Evropi.«

In ni ga bilo strah, kako bo v 'penziji', zavedal pa se je, da bo drugače: »Zelo drugače je. Sploh, kar se tiče nekih obveznosti … ampak te plati službe sploh ne pogrešam (smeh).«

V zahvalo bivšim sodelavcem pa je dodal: »Moram pa ob koncu svoje poklicne poti povedati, da nikoli nisem srečal človeka, ki bi mu lahko bolj zaupal, kot je Andrej Frangež. Nikoli. In socialna varnost tega podjetja, kjer dobiš plačo na datum in nikoli, nikoli kasneje, je nekaj, kar je zelo težko dosegljivo.

To je treba jasno povedati; sploh danes, ko je toliko podjetij, ki z delavci ne delajo ravno lepo; nasprotno. Zato sem ponosen, da sem bil del tega tima in hvaležen, da sem lahko temu podjetju dal svoja najboljša leta.«

Starejše novice