Obeležujemo 1. november, dan spomina na mrtve
Prvi november je slovenski državni praznik, v krščanstvu je to praznik vseh svetih (Vsi sveti) kot spomin na vse svetnike, ki uradno nikoli ne bodo razglašeni, vseh pokojnih pa se v Cerkvi spominjajo 2. novembra. Evangeličanska cerkev za prvi november posebnih bogoslužij nima, se pa na ta dan spomnijo vseh pokojnih. Praznika posebej ne praznujejo verniki Pravoslavne cerkve in muslimani.
Običaj postavljanja jedi izumira
V naši kulturi na prvi november obiskujemo grobove bližnjih in se s cvetjem in prižiganjem sveč poklonimo spominu na pokojne. V času keltov je prvi november pomenil mejnik med poletjem in zimo, že takrat pa so za preminule pripravljali dobrote, ki so jih na predvečer praznika pustili na mizi. Ta običaj se je ponekod po Sloveniji in Pomurju ohranil do današnjih dni.
Dva praznika, združena v en dan
Kot nam je pojasnila etnologinja in kulturna antropologinja Mateja Huber, sta z današnjim dnevom spomina na mrtve prepletena dva stara praznik. Prvi praznik, Vsi sveti, izhaja iz začetka 7. stoletja, ko se je Cerkev odločila, da bo za vse mučence in svetnike določila poseben dan, na katerem jih bo javno častila in se jih spominjala. Sprva je bil to 13. maj, papež Gregor IV. pa ga je leta 835 prestavil na 1. november. Drugi praznik, Verne duše, pa je krščanski praznik v spomin mrtvih. Cerkev ga je uvedla leta 1006 in z njim prekrila poganske dneve mrtvih. S tem je v en sam dan strnila dneve oziroma čas okrog zimskega sončnega obrata, ko so ljudje verjeli, da naj bi se na svet vračale duše umrlih.
Cvetje del današnje kulture
Obiskovanje grobov naj bi izhajalo iz verovanja ljudi, da se duše umrlih vračajo, in na grobovih opazujejo, kdo jih bo obiskal. Kot je pojasnila Mateja Huber, imamo za Slovenijo prve zapise o krašenju grobov s cvetjem in prižiganju sveč na grobovih iz 19. stoletja, torej bi lahko domnevali, da so to že sodobnejši elementi v praznovanju dneva spomina na mrtve. Cvetje je del današnje ikonografije praznika, pri kateri je poudarjen njegov videz. Sveče oziroma plamen, ki daje luč, pa so bili že nekdaj prisotni ob smrti. Tako na primer med grobnimi pridatki v gomili iz rimskega časa najdemo oljenko. Drug primer je v 20. stoletje ohranjena šega, po kateri so človeku, ki je umiral, v roke dali blagoslovljeno svečo in jo prižgali. Sveče torej lahko razumemo kot simbol večne luči, tudi ob v dnevu spomina na mrtve.
