Zašenki se na metalski osnovi spogledujejo s punkovsko držo in hardcorovskimi prijemi, kar kot celota deluje prejkone nedodelano, a konsistentno v brezbrižnosti za detajl in zvočno homogenost. Vokalistka od sebe pretežno spušča dvovrstične mantre jeznega posmeha, ki so na ravni efekta na publiko nekje med otresanjem lasišča in hokejskim zaletavanjem na suho. Muzika, ki v spomin prikliče početje bendov z začetka devetdesetih z one strani Mure, kot so bili recimo Šljaken Sie bitte, početje, ki mu je bilo prav tako malo mar za šoubiznis, in všečnost, kot je to mar Zašenki. Krivici je ime »Bodi doma do dvanajstih«. Konec nastopa Zašenki je napočil malo pred horo legalis, in za njimi pustil prej živahno in polno plesišče izpraznjeno.
Naslednji so nastopili italjanski gostje The Lords of inner space, kvartet, ki mu na ravni pojavnosti ni tuja skrb za imidž, kakršnemu bi mu danes verjetno rekli metroseksualno-rockerski, na ravni zvočnosti pa vlečejo paralele z novim valom, oz. bolje rečeno mainstreamom indie rocka kakih The Hives ali The Killers. Poleg stisnjenih kavbojk, lakastih špičakov in ledernih škornjev jih tako krasi tudi spoliran in všečno zaokrožen zvok novodobne rock’n’roll muzike, ki sta ji nevarnost in dekadenca pretežno stvar vizualnih obeležij, medtem ko na vsebinski ravni niha med ležernostjo The Strokes in atitudo uročenosti vokalista. Let me live with my boots on.
Sledili so jim v Berlinu delujoči rojaki 4 Axid butchers, po malenkost bolj eksperimentalnem robu rockovske muzike gibajoči se kvintet. četverosekirni mesarji so organist/manipulator efektov, dva tolkalca, kitara in bas, iz treh grl pa variirajo enovrstičnice in konstative tipa »U’re right«, »You know what? I come from the fog« ali skepticističnega »Don’t trust your head«. Pa pustimo zdaj, ali naj raje verjamemo svojemu srcu ali tuji glavi, če že svoji ni zaupati, zadnjim nastopajočim večera se je uspelo v svojih nekaj čez pet minut tempiranih komadih lepo izogibati standardnemu kitica-refren-kitica obrazcu, oz. jim sproščena forma pesmi nudi obilo prostora za tolkalske in organistične impro(?) vložke, ki vso reč ponesejo v bližino plesne muzike in dubovskega pozibavanja. Poslušljivo in nepretenciozno iskreno.
Številčnost publike si je nekje med italijanskim dvojcem zopet opomogla, spremenila pa se je njena sestava, tako da je namesto petelinjenja z bockanjem nastopilo sproščeno druženje, kakršno vznikne, ko se nikamor ne mudi.
FOTO: Katja Gerenčer, www.mikk-ms.si
