Pisana druščina glasbenikov in glasbil (sitar, saksofon, tolkala, pozavna, čelo, kontrabas, klaviature, priklopljene na MacBook) se skupaj z DJ-em na elektronski boben&bas osnovi v medigrah solistov poigrava z okusi svetovne glasbene kuhinje, včasih z daljšimi solističnimi izleti zatripa transcendenci naproti, zopet drugič pa se z distorzirano kitaro znese nad milozvočjem.
Elektronska ritmična podstat njihove muzike je na začetku koncerta bezljala čez melodično osnovo, ki jo tvori medigra trobil in flavte, zaradi česar je bila ta, kot se tovrstni muziki pogosto dogaja, nekaj časa obsojena na golo ornamentacijo ritmične podlage. Sčasoma se je na ravni zvoka vzpostavilo ravnovesje med elektronskimi basi in akustičnimi zvočili, ta pa kljub temu, razen morda flavte, elektroniki nikoli ne prevzamejo ritmizacijske vloge. če bi bila zasedba zmožna in voljna za hip ustaviti mašino ter s pljuči in prsti zagnati peklenski ritem, ne da bi mu zgolj sekundirala, bi bili lahko povsem gotovi, da imamo opraviti z resnično izvrstno zasedbo. Resnici na ljubo se mašina tuintam zares ustavi, le da godba tedaj zajadra v zmernejše vode duba in trip-hopa, včasih pa še bolj umirjeno počije na meditativnih poljanah nebeških lovišč. Ta prvi vtis optimističnega neohipurskega popotovanja potem doživi korekcijo z jeznejšimi prebliski distorzirane kitare, ki skupaj z elektroniko popadljivo seka drugačni, bolj usodnostni vrsti všečnosti nasproti. Združeni norci sevajo elektronsko naspidirano, po meri časa skrojeno brezčasje, kakršno od začetka devetdesetih razsaja med na obalah Goe plešočim plemenom. V zvočni paleti razsipna decentno v živo odigrana urbana plesna muzika.
Ker je bil včeraj dan žena in ker je lepši spol sploh redka ptica odra MIKK-a, velja posebej poudariti, da sta ga tokrat krasili kar dve sila mični glasbenici. čeprav se kvaliteta nastopajočih ne meri na metru spola in čeprav MIKK-a pri izbiri izvajalcev ne omejujejo kvote žensk, bi se, ker ena lastovka še ne prinese pomladi, vsaj ob tej priložnosti vendarle kazalo zamisliti nad spolno neuravnoteženostjo v zasedbah, ki jih zanese čez MIKK-ov prag. Z redkimi častnimi izjemami te namreč kažejo podobno sliko kot romska glasba, kjer žensko sicer lahko vidiš peti, a igrati nikoli, kot da jih vse obvladuje nekakšna bebava logika »glas imaš ali pa ga nimaš, tu ni kaj, medtem ko se inštrumenta naučiš«, nereflektirana opozicija nature glasu kulturi zvoka, znotraj katere so spolne vloge še rigidneje začrtane kot drugod. Politična korektnost sama sicer še nikakor ni jamstvo za dobro muziko, prej obratno, zato raje recimo, da MIKK-ovi ponudbi ne manjka jajc, ampak jajčnikov.
Foto: Bojana Karba
