Pošteno dotrajana dvorana bo po prenovi, ki naj bi se pričela že letos, gostila plesne, gledališke in glasbene dogodke, medtem ko usoda filmskih projekcij spričo konkurence multipleksov ostaja negotova. Kinodvoranam v središču mesta kot takim je skoraj povsod po Sloveniji namenjeno, da postanejo (še en) objekt nostalgije, medtem ko se konzum filmske umetnosti skupaj z nakupovalnimi središči seli na mestne periferije.
Nostalgija po preteklosti ali predmetih, ki bi jo poosebljali, pa prav gotovo ne navdaja Romunov. Podoba Romunije iz leta 87 v filmu Cristiana Munciuja je podoba okostenele, zbirokratizirane in koruptivne dežele, v kateri je cela vrsta reči in storitev, od cigaret Kent, bonbonov Tic-Tac pa do prekinitve nosečnosti, v prosti prodaji nedosegljiva ali zakonsko prepovedana, kar pa kot pri vsaki prohibiciji ne pomeni, da je do njih nemogoče priti; mogoče je, le da ima vse svojo ceno, ki jo na črnem trgu poleg zagrožene kazni določajo predvsem kaprice ponudnikov.
Gabita je noseča študentka, ki se odloči prekiniti nosečnost pri gospodu Bebeju, za katerega izve od dekleta v študentskem domu. Pri iskanju hotelske sobe in Bebeja ji pomaga cimra Otilija, ki po zapletih z rezervacijo naposled najde prosto sobo, a v drugem hotelu od tistega, ki ga je za poseg predlagal Bebe. Ko Otilija in Bebe naposled prispeta do sobe, v kateri ju čaka Gabita, se najprej izkaže, da je Gabita Bebeju lagala o starosti zarodka, zaradi česar se sedaj očitano kaznivo dejanje glasi umor, ne abortus, nato pa še, da si gospod Bebe plačilo predstavlja drugače od deklet, ki sta ga hoteli plačati v denarju, medtem ko on zahteva plačilo v naturalijah in jima predlaga, naj se zmenita, katera bo prva …
Režiser Munciu pripoved vodi brez moraliziranja, v zgoščujočem se tempu, v katerem se izmenjujejo tesnoba, ponižanja in mučnost, vse do dolgega posnetka trenutka miru na koncu, ko dekleti obsedita v hotelski restavraciji. Najboljše in najhujše obenem pri tem socialnem trilerju in načinu, kako je posnet, je nezmožnost bega gledalčeve zavesti v azil kakega »Saj je samo film …«, samo film je vsak film, ki hoče nuditi prav to, beg pred realnostjo, in hkrati legitimirati eskapizem kot držo. Ne, tudi tak film ni samo film, tak film je ideologija v smislu negovanja lažne zavesti, ki jo na materialni ravni uteleša prav »celostno doživetje« multipleksov in nakupovalnih središč z wellnessom, iz katerih se potrošnik kot junak kake pripovedke vrne k vsakodnevnim opravilom, kot da se nič ni zgodilo.
