Na Metelkovi se je predstavilo šest pomurskih glasbenih zasedb
V sredo so se najprej predstavili Hexenbrutal, s konstruktivističnim hrupom eksperimentirajoč dvojec bobnarja in klaviaturista s semplerjem. Antimuzika, kot svoje početje opisujeta protagonista, je pretežno elektronsko bizarno ušesno odvajalo, ki ne poskuša ugajati z, recimo, melodiko, temveč od sebe stresa sunke brezobzirnega ludističnega hrupa. Temu kompaktne linije bobna nudijo čvrsto, mestoma pobezljano ogrodje, ki v smislu metrike strukturira njuno inovativno in identifikacijam nenaklonjeno stvar v smeri večje preglednosti in stonerske dinamike.
Druge baže pobi so Stekli psi, murskosoboški raperski prvoborci, ki so svoje odbentili ob podpori odličnega živega benda. Ker pa je to vendarle raperska zasedba, je morda bolj kot sama muzika pomembno to, kar imata govorca povedati. Ta se, kot se za Pomurce spodobi, zgražata nad mizernimi plačami, širita zgodovinsko zavest o samostojnosti in samosvojosti (Prekmurje republika) in opevata svoj »hood« in širšo domovino, Prekmurje, z mešanico ponosa in potentne zavesti o njenih težavah. Na ljubo muziki pa je treba reči, da tudi prekmurščine, v kateri terjata spoštovanje Don Dula in Big Poppa, neveščim nudi obilo glasbene naslade z zdravo distanco do standardnih hiphoperskih vzorcev in podlag ter vso reč zaokroži v nevarno bližino potencialne hit makine. Nabrito, energično in všečno, vnovičnim konzumacijam naklonjeno podjetje.
Prvi večer so h koncu popeljali instrumentalni štefan Kovač - 
Marko banda, postrockersko obarvan »zvok prekmurskih poljan«. šKM-banda v ritmičnem variiranju razgrajuje drobne melodične vzorce v kompleksnejšo teksturo, ki jo prelamlja z vračanjem osnovne teme do končne zvočne zasičenosti. Medigra dveh kitaristov je napletla mestoma melanholično, mestoma balkanski neparni ritmizaciji naklonjeno godbo, ki je v smislu dramaturgije po udarnih Steklih psih delovala nekoliko dolgovezno. A konec koncev je relevanca post rocka prav v tem, da poslušalcu ponudi zvočno inačico trudnega poznokapitalističnega stopicanja na mestu, hladno in streznjeno spričo brezizhodnega ponavljanja sedanjosti, ki se, ko jo pretrese taka ali drugačna kriza, v temelju nikoli ne spremeni, temveč zgolj integrira pretrese v novo inačico istega.
V četrtek, 13. decembra, so na oder prvi stopili avstrijsko-slovenski kvartet Automassage. Njihovo godbo karakterizira izmenjevanje repetitivnih kitarskih vzorcev s kompaktnimi rockerskimi sekvencami oz. odpuljenimi izleti v krajine elektro(sempler, ritem mašina, efekti)-analognega(violina) hrupa. Komadi tako po eni strani stopnjujejo osnovno melodično linijo v smeri psihedelične zvočnosti, po drugi pa jo prelamljajo in dialektizirajo z zvočnimi idejami, ki niso zgolj nadaljevanje obstoječega z drugimi sredstvi. Kontrapunkt repetitivni (ne)spokojnosti največkrat tvori kontolirano razsutje ritma, ki ga hrupno spremlja zgoraj omenjeni elektro-analogni eksperiment.
Sledili so Kweefpussum, na izročilo garažnega rocka navezujoč se dvojec bobnarja in pevca-kitarista. Večinsko dokaj preprosto kitica-refren strukturo pesmi spremlja čvrsta ritmična spremljava bobnarja, ki na minimum skrčeni zasedbi priskrbi videz koherence. Videz, ker se energična surovost dvojca rada prelomi v ritmično razpuščenost in za detajl brezbrižno soliranje. V grobosti in namerni nedodelanosti spominjata Kweefpossum na strategije punka, v ekscentrični pojavnosti na mešanico estetike Jarmuschevega Dead mana in glam rocka, v godbi pa prisegata na umazano rockersko neposrednost izraza.
Dvodnevno druženje so zaključili gornjeradgonski instrumentalisti Y. Ti svoje na kitari sloneče natančno muziciranje cepijo na hadcorovsko ritmizirane izbruhe protagonistov, kar poskrbi za dobro mero nepredvidljive norosti znotraj sicer skrbno kontrolirane matematične aksiomatike. Dinamična godba Y je nabrit nadžanrski zmuzne, ki je ta večer na odru ob vsej nepredvidljivosti deloval najbolj suvereno in dodelano.
Založba God Bless This Mess se je v dveh dneh predstavila kot večdimenzionalno, pluralnosti naklonjeno podjetje, ki pod skupno tržno znamko združuje pisano druščino raznorodnih izvajalcev v žmohtno žegnano zmedo.
