Ob 18. uri je številna publika v premajhni dvorani z aplavzom pospremila Vlada Kreslina na oder. Ta je za uvod odpel pesem Nekega jutra ko se zdani in popeljal občinstvo tja, kjer spomin se začenja in kjer končuje se čas. Dobro uro in pol trajajoča predstava nam je ponudila obilo smeha, dobro voljo ter starejšemu delu občinstva obudila spomine na nastope Beltinške bande.
Miško, Janči, Jožek in Tonek
Največ zanimivega se je dogajalo prav tem štirim muzikantom, ki so se, kot se za velike gospode spodobi med seboj vedno vikali. Ko so se leta 1992 vračali z nastopa na OI v Albertvillu je Janči tik pred domom dejal, da ne bodo povedali kje so nastopali, ampak je svetoval, da bi rekli, da so “špilali v Domžalaj“. Prav tako je bila zanimiva zgodba o natakarcah v eni izmed gostiln, ko so se gospodje hvalili “Une v minicah mi pa izkušeni“. Poslušalci so dobili občutek, da je bilo njihovo življenje kot vesela pesem, kateri ni videti konca.
Z Ljutomera v Ljubljano
Vlado je po vnovični vrnitvi na oder nastop končal s pesmijo Z Goričkega v Piran in tako v svojem slogo še dodatno navdušil dobro razpoloženo publiko. Ljubitelji poezije so v četrtek zvečer nedvomno prišli na svoj račun. Po predstavitvi je Vlado smuknil nazaj proti Ljubljani.
