Režiser in scenograf Diego de Brea, prevajalka Maja Šabec.
Bernarda Alba je stroga in konzervativna mati, ki hčeram po pogrebu njihovega očeta zapove (po starodavnem španskem običaju) osemletno žalovanje: »Vrata bomo zazidale z opeko. V to hišo osem let ne bo zavel veter.« Tako ostane osem žensk (mati Bernarda, pet hčera, služkinja in babica na vozičku) ujetih med zidove starodavnega žalnega običaja. Žalovanje se v dekletih neha, ko njihovo topotanje s čevlji med igro odmeva morda v ritmu flamenka, ko se ob slačenju črnine razodevajo na odru razoglave. Pa vendar le na videz. Pred njimi so še neskončna leta zaprtosti v imenu tradicije. Pomanjkanje svobode, zatrte strasti neporočenih hčera (starosti med 20 in 39 let) se sčasoma začnejo razlezati kot lava. Koprnijo po moškem, poroki ter si razjedajo srce. Mati Bernarda jim prepoveduje kakršenkoli pogovor z moškimi: »Kdor obrača glavo, išče vročino žametne sle!«. Najstarejša hči iz prejšnjega zakona, Augustias, je zaročena s Pepe Romanom, ki skrivaj hodi pod okno. Ljubezenska svoboda rodi ljubosumje ostalih polsester. V Pepe Romana se tako zaljubita še dve – Martirio, ki je imela odnos z njim in najmlajša in Adela, ki je prav tako zaljubljena vanj. Zelena obleka ene izmed sestra simbolizira mladostno upanje, vendar v Hiši Bernarde Alba je vse brezupno. Uničevalne kali zatrtih strasti so se že razrasle, nujen je le še veliki pok do eksplozije vseh frustracij - svoboda Augustias terja krvni davek in mati Bernarda ustreli Pepe Romana. Omenjeno je povod za sklepni izbruh morilske blaznosti zaprtih žensk, ki se med seboj pobijejo. Kot prvi padeta polsestra ter mati Bernarda. Nakar spet zasledimo obredno polivanje z vodo.
Zanimivost je, da je omenjena drama pod režijsko taktirko Matjaža Pograjca, režiserja Slovenskega mladinskega gledališča, leta 2000 adaptirana v prekmurski prostor. Pograjc jo je poustvaril in umestil v leseno nizko hišo v oddaljeni Vučji Gomili v Prekmurju. Njegov oder z nizkim stropom zahteva plazenje igralk, kar se približuje Lorcovem nadrealizmu bolj kot »čistemu realizmu«, s katerim je označil svojo tragedijo.
Tekst: Janja Bürmen
Fotografije; Damjan Švarc
