Kaže, in to vse bolj očitno, da se je odločitev vlade ponovno sprevrgla v politično gonjo opozicije in koalicije. V prvi vrsti opozicije, saj je njihovo nasprotovanje tej odločitvi zelo burno. Paradoks. Spomnimo se, kdo je bil na oblasti, ko smo vstopali v Nato. Baje takrat vstop v Nato ni bil povezan tudi z vstopom v Irak, kar naj bi se kasneje spremenilo. Nato je postavil nove zahteve, ki jih je Slovenija morala sprejeti. Izbrali smo s seznama in vlada se je mimo posvetovanja v parlamentu odločila tako, kot se je. Za nekatere sporno, za nekatere razumljivo. Vseeno ostaja dvom, da bi se vlada, ki je bila pod oblastjo Toneta Ropa v prejšnjem mandatu, zdaj odločila drugače. Mogoče bi izbrali drugo nujo s tega tako imenovanega seznama zahtev. Izbiro sedanje vlade pa blaži dejstvo, da so, kot pravijo sami, izbrali najbolj »nedolžno« nalogo. Tako v prihodnjih mesecih, ko bomo uradno vstopili v kolonialni svet Američanov, Slovenci postajamo del vojne polne laži, diskriminacije, gospodarskih interesov, kršenja človekovih pravic, prelivanja krvi, vsiljevanja tuje kulture itd. Kljub temu da smo že do zdaj bili posledično »sodelavci« v Iraku, saj smo tja pošiljali zaloge orožja, streliva in drugih vojaških pripomočkov. Vse za dosego miru in stabilizacijo razmer. Poleg tega so slovenski policisti iraške kolege že urili v »tretji deželi« – Jordaniji. Torej je Slovenija tudi do zdaj bila prisotna v vojni. Ampak le posredno. Zdaj bomo tudi neposredno na terenu v Iraku. Pa čeprav samo kot inštruktorji. Naredili bomo korak v deželo, kjer vlada kaos. še vedno. Kjer »vlada« ameriška »demokracija«. Nikoli. In kjer vlada kulturno izkoreninjenje. Očitno.
Irak je muslimanska država s svojo kulturo, zgodovino in svojim ozemljem. Vojna v Iraku postaja vse bolj podobna barbarskemu pohodu, ki hoče to spremeniti in rušiti temelje muslimanskega naroda z vsiljevanjem zahodne kulture. Samo spomnimo se, kako srečen je bil slovenski narod ob vdorih Turkov, Italijanov in Nemcev v naši zgodovini. Predstavljajmo si iraški narod, kako vesel je zdaj, ko živimo v »dobi svobode«. Da se v Iraku kršijo temeljne človekove pravice, je jasno. Vojna v Iraku je zlagana. Namišljenega kemičnega in jedrskega orožja v Iraku še vedno niso našli. Lahko zaključimo, da ga tudi ne bodo. Celo Bush sam je priznal, da je argument, ki ga je navedel kot osnovo za napad na Irak, neresničen. Vojna je bila torej strel v prazno v javnosti, a verjetno zadetek v polno ameriškemu pohlepu. Ni težko ugotoviti, da Irak vre od nafte, a vse bolj tudi od krvi. če je bila vojna neupravičena, ker za to ni imela argumentov, ki jih je danes nujno imeti, da izpelješ kakšno stvar, potem so neupravičena tudi trupla nad deset tisoč civilistov, več kot dva tisoč ameriških in zavezniških vojakov, zrahljana mesta in vasi itd. Kdo bo nosil odgovornost za takšne pokole in grozljiva dejanja? Kriviti Huseina ni več mogoče. Bush z administracijo je zdaj izbral drugo pot. Zdaj bodo krivi obveščevalni podatki, generali v Iraku in vojaki, ki so izvrševali dolžnosti svojega naroda.
če lahko dogajanja na Bližnjem vzhodu označimo kot zmago nad terorizmom, potem lahko zahodno civilizacijo označimo za barbarsko. Hočeš nočeš postajamo tudi mi del teh rešiteljev, ki bodo iraškemu narodu prinesli svobodo, »demokracijo« in zahodno kulturo v svet, kjer je izraz Zahod verjetno najbolj osovražen. še vedno pa izgleda, kot da je samo Zahod tisti, ki lahko reši vse probleme tega sveta. Vzhod postaja simbol za terorizem, bedo in krivec za zlo na svetu, ki ga je treba preprečiti (uničiti). Prepad med svetovnima religijama postaja še večji in spominja na tektonski jarek. če res živimo v svetu, kjer je demokracija »najboljši« sistem, zakaj potem mora biti naše prepričanje tisto, ki je edino pravo in ki je popolnoma nasprotno kulturi razmišljanja in načinu življenja muslimanskega naroda. Vojna postaja in je simbol za maščevalno nastrojenost do drugače versko mislečih, njihove kulture in identitete, ki so si jo izgradili skozi svojo zgodovino.
Tek za vozom, ki ga vodijo ZDA, postaja nuja za države in državice, ki želijo gospodarsko preživeti. Kmalu ne bo več pomembno, kaj imaš na domačih tleh, ampak kaj počneš na tujih. Zato so besede Osame Bin Ladna, da se je bolje vrniti k resnici, kot pa nadaljevati v zmoti, le slaba tolažba, ki ostaja samo na papirju. Vse bolj kaže na to, da se teza o družbeni konstrukciji realnosti, ki sta jo leta 1989 postavila Berger in Luckmann, nanaša le na politične voditelje, ki v vojnah očitno vidijo realnost. Tako tudi Sloveniji ne preostane nič drugega, kot da živi v takšni in s takšno realnostjo ter sledi gospodarskemu guruju z barbarskim srcem. čeprav imamo Slovenci že vojake v Afganistanu in so vsi (še) živi, dvom o tem, ali je prav, da jih pošljemo tudi v Irak, izpodbija dejstvo, da bodo tam le inštruktorji. Upamo samo lahko, da bodo širili tudi slovensko kulturo. Kulturo, ki tako zelo sprejema in spoštuje druge kulture. Morda pa bomo potem le zgradili džamijo.
