Pisatelj je leta 2005 prejel veliko priznanje, saj je bil z zgodbo Osemsto šestnajst nominiran med deset najboljših na natečaju za najboljšo kratko zgodbo, ki sta ga razpisala revija Sodobnost in Društvo slovenskih pisateljev. Pomladi 2006 mu Radio Slovenija na natečaju odkupi črtico Skok čez kožo. Na ta način je Rezman začel razvijati zbirko kratke proze, ki se je dotaknila rudarskega življenja. Avtor rudarsko problematiko pozna do obist, saj je tudi sam preživel pet let v rudniku. Knjiga Skok iz kože je pravzaprav zbirka sedmih malo daljših t. i. kratkih zgodb, kjer se pojavi sedem neimenovanih junakov (gre za velenjske rudarje), ki skušajo na takšen ali drugačen način zapustiti to rudarsko zgodbo. Nekaterim to celo na nek način uspe, a v resnici pa nikoli nobenemu, saj vsakega začara in omami svet rudnika. Pisatelj nam je skušal razložiti njegovo videnje težke rudarske problematike.
Zakaj so vaši junaki v vseh zgodbah tako močno vezani na rudnik, od kot ta ujetost?
Mislim, da gre za specifiko tega dela, ki je na nek način prežeto z življenjskim strahom in nevarnostjo, ki preži na ljudi. Podzavestno ljudje posesajo ta občutek, da se je za vsakodnevno delo pač potrebno spustiti pod zemljo in tam preživeti ves delovnik, čeprav na videz sodobna tehnika dobro funkcionira, je bil davek tega dela skozi zgodovino previsok. Tako, da ta strah je opravičen in na nek način tudi logičen.
S to knjigo ste želeli postaviti nekakšen simbolen spomenik rudniku.
Mogoče ne ravno rudniku, ampak tem ljudem, ki živijo z njim. Skozi knjigo se odslikava vse življenje in tegobe, ki so povezane z rudnikom. Ko pišem, ne prikrivam simpatije do teh junakov, predvsem gre za neke vrste tragične junake. Na vrhu vsega pa se pojavi rudnik kot neka Organizacija (pisano z veliko začetnico), kot nek sistem, ki pravzaprav posesa in posrka ter spravi pod svoj vpliv vsakega, ki živi v njegovem krogu. Tukaj ne gre samo za rudarje, ampak preprosto za vse ljudi, ki so z rudnikom neločljivo povezani.
V zgodbe ste vpletli tudi okoljevarstveno problematiko.
Preden so moje zgodbe sploh začele nastajati sem se sam intenzivno in skoraj poklicno ukvarjal z okoljevarstveno problematiko v Šaleški dolini. Zdi se mi, da je absolutno potrebno opozoriti tudi na to tematiko. V moji zadnji zgodbi z naslovom Ribe pod hruško ta dimenzija prevlada. Jaz mislim, da če bo šlo vse po načrtu bo moja naslednja zgodba še nekako bolj prepredena s to okoljevarstveno dimenzijo, kar se mogoče sliši zelo suhoparno, ampak v resnici je to bistvo tega prostora in srž problema.
