Večino nastopa Tomorrow posvetijo priredbam, bolje rečeno kopijam skladb svojih priljubljenih izvajalcev (Metallica, Nirvana, Green Day), vmes pa odbrenkajo tudi kakšno lastno vižo, ki se na ravni godbe giblje v koordinatah rockovskih zgledov, morda za odtenek nacepljena na nu metal. Tomorrow so band, ki mu ne gre na roko okoliščina, da pri nas ne poznamo (več) institucije srednješolskih plesov, na katerih bi lahko zasedbe preigravale tak ali drugačen repromaterial in se pred sošolkami dičile s svojimi lepimi kitarami. Malo morgen.
Sledili so osrednji bend večera, domačini železobeton, spomeničarji prekmurskega thrash metala, katerih začetki segajo v buren konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Zasedba, ki je razpadla sredi devetdesetih, se je pred približno dvema letoma pomlajena zbrala okoli kreativnega motorja železobetona danes, včeraj, in jutri, kitarista in pevca Tadeja Ropoše. Vsaka ponovna združitev je svojevrsten anahronizem, in vstajenje železobetona tu ni nobena izjema. Zlobnim jezikom, ki bi trdili, da se jim je čas ustavil v izbruhu metalske stekline osemdesetih, je treba odvrniti, da so pač tedaj odkrili na muhe časa odporno paralelno stvarnost, morbidno živost nemrtvega užitka, in zaslišali blazno godbo, po kateri bi se znala danes viti procesija mrtvaškega plesa pod stropom hrastoveljske cerkve. Joyfull Cemetary, kot to najbolje opiše eden od thrash šusov, kakršne lansirajo železobeton. Ti so v najboljših trenutkih zmožni vsak komad napeljati v unta-unta pobezljanko, kakršna praviloma sledi Ropoševemu prologu in ki ne pušča ravnodušnih niti do metala načeloma indiferentnih ljubiteljev virtuozne muzike vseh baž. Godba, kakršne se v mediju filma ne bi sramoval noben slasher, vreden svojega imena.
Koncert so zaključili Little Ann iz Gornje Radgone, tokrat umeščeni v primernejši (metalski) kontekst, ki pa je tudi zahteval svojo ceno, namreč to, da so napram železobetonu puščali vtis enodimenzionalnosti, nezmožnosti suverenega »šaltanja« v višje prestave od uvodne. Morda gre to pripisati impaktu grungea na čudi v devetdesetih letih odraščajočih, nekakšnemu čustvovanjskem deziluzionizmu, ki je pustil posledice na metalski svežini in brzini. Razlika je v grobem ta: če so metalci osemdesetih še znali objektivirati morbidne krajolike v smislu navdušenja nad prizorom odprtja vrat pekla in nekonfesionalnega vstajenja za vse, so jih metalci devetdesetih nekako ponotranjili, bolje rečeno, našli vrata pekla v sebi. Gledati pekel od zunaj je lahko zabavno, živeti ga je pa druga pesem, ki pristriže krila entuziazmu in potre. Kolateralna škoda premen zeitgeista.
