Povprečnih ljudi ples ne zanima, ker so povprečni!

Matjaž, letos praznujete svojo dvajseto leto ustvarjanja, povejte, kaj pomeni ta letnica za vas, ste ponosni, da ste že toliko časa na sceni? Ali ste prej zaskrbljeni zaradi svojih let?

Pravzaprav plešem že 28 let, vendar je potrebno postaviti neko mejo, ko se je začelo zelo zares. Zame je ta meja leto, ko sem za svoje delo prejel prvo mednarodno nagrado in s tem dobil potrditev tudi na tujem.

Dvajsetletnica deluje kot vzpodbuda za naprej. V minulih letih je bilo velikokrat zelo težko. če se jih je nabralo 20, pa to pomeni, da nima smisla biti živčen. Zaupati je potrebno sebi in se tako kot doslej neizprosno posvetiti delu. Kar se pa let tiče, sem pač relativno mlad.

Zakaj ste se sploh odločili za tak poklic?

Ples me je od nekdaj navduševal. Osrečeval. Gibanje in ustvarjanje sta neke vrste droga. In to pozitivna.

Dobili ste kar nekaj nagrad, tudi v tujini. Katera vam največ pomeni?

Najpomembnejša je nagrada na svetovnem bienalnem koreografskem tekmovanju v Parizu, ki me je uvrstila med petnajst najprodornejših koreografov na svetu. Najljubša pa prva mednarodna, in sicer v Budimpešti.

živeli ste v Amstredamu, Murski Soboti, Ljubljani. Katero od teh mest vam je ljubše? Vas vežejo na Mursko Soboto spomini?

Amsterdam je preveč ležeren. Ljubljana je precej zlagana in premajhna. če bi lahko izbiral, bi živel v Stockholmu. Tam vse deluje. Umirjeno in natančno.Tudi narava je lepa.

Na Mursko Soboto me vežejo zelo lepi spomini, ki pa jih prekriva zmeraj bolj provincialen duh v vseh plasteh delovanja mesta. V Soboti in okolici se dobro in poceni je in pije. Ustvarja pa se bolj težko. Vse se je zreduciralo na osnovne človekove potrebe.

Ste umetniški vodja Flote, povejte kaj o tem ...

Flota je zavod, ki se ukvarja tako z vrhunsko umetniško produkcijo, ki je vrh piramide, kot s plesno ustvarjalnostjo mladih v Murski Soboti, ki je kot temelj. Pomebno se nam zdi prepletanje dveh načinov, saj je elitizem v umetnosti stvar provincialnih snobov. Velik del programa so tudi mednarodna delovanja v koprodukcijah umetniških dogodkov po celi Evropi. želeli bi naše mednarodne izkušnje uporabiti tudi v Murski Soboti, a za to ni posluha.Tukaj delujemo tudi zato, ker menimo, da je tu med mladimi veliko nadarjenosti, ker nima smisla vreči puške v koruzo.

Zdaj pa večno vprašanje: Kaj je ples? šport ali kultura?

Oboje. Odvisno, kakšen je naš namen. Meriti ali čutiti.

V kateri vlogi se bolje počutite – kot plesalec ali koreograf?

Obe vlogi se pri mojem delovanju nenehno prepletata. Eno brez drugega ne obstaja. Biti plesalec je fizično naporno, biti koreograf pa je večji psihični napor.

Kaj sporočate z vašim plesom?

Da smo ljudje zmotljivi in zelo različni. Da je potrebno biti občutljiv in skušati razumeti druge.

Na področju plesa je tudi vse večja konkurenca. Ali to čutite kot pritisk ali kot motivacijo, da ste vedno boljši?

Ustvarjam že tako dolgo in moja pot je tako močno začrtana, da se stvari odvijajo ne glede na pritiske. Konkurenca pa je zmeraj dobrodošla.

Zakaj država plesu med vsemi kulturnimi žanri prispeva najmanj denarja? Se borite za višjo subvencijo?

Seveda se borimo za večji kos pogače. Prvo vprašanje pa bi bilo bolje zastaviti prejšnjim in zdajšnjemu ministru za kulturo.

Zakaj v Sloveniji še vedno ni akademije za ples? Se mogoče kaj načrtuje?

Pobude so. So pa tudi prostorski in kadrovski problemi. Slovenija je majhna in zaprta v lokalne okvire. Za take programe je potrebno povezovanje.

Kako pa gledate na goloto v plesnih predstavah? Umetniška vrednost, svoboda izražanja ali zgolj poceni provokacija?

če je golota uporabljena zato, da nekaj pove, s tem nimam problemov. V plesu se tako ali tako nenehno ukvarjamo s telesom. če je uporabljena zato, ker je to sedaj provokacija, pa se mi zdi to nasilje nad akterji in nad publiko.

Smešno pa se mi zdi, da najbolj moralizirajo tisti, ki so največji porabniki masovnih medijev. Poglejte rumeni tisk. Družabne kronike. V glasbenih videospotih, na primer, je pornografije vse več. Samo tako počasi leze v vse pore masovnih medijev, da tega ne opazimo.

Kaj pa gledalci? Zdi se, da se plesa in tudi drugih kulturnih predstav udeležujejo samo kulturniki, ekscentriki in bogataši, povprečnih ljudji pa to ne zanima ...

Povprečnih ljudi to ne zanima, ker so povprečni. Teh je manj, kot mislimo. Nevpadljivost ni nujno povprečnost. Ne drži pa vaša trditev o publiki. Predstave sodobnega plesa obiskuje zelo raznolika publika. Bolj raznolika kot na primer srebrni abonma. Od revežev do snobov. Tudi na kakšnih "kravjih procesijah" najdemo več tistih, ki želijo biti elita, če je le seznam prisotnih politikov dovolj velik. Tam gre bolj za "biti viden".

No, da se vrnemo k vam, vašim koreninam. Kakšen je bil začetek?

Vesel in sproščen.

Ko pogledate nazaj, česa več ne bi naredili?

Ne bi se vrnil iz Dresdna. No, ne vem, če dobro premislim, so porazi prav tako pomembni kot zmage. Ni enega brez drugega. Mislim, da je vse potekalo z nekim razlogom.

Vaš najnovejši projekt je Nemotelonemepesmi, kjer s hitrimi kretnjami in hitrim dogajanjem predstavljate novodobno paniko. Za kakšno paniko, jo doživljate tudi sami?

Tako je. Danes velikokrat uživamo za druge. Nismo iskreni in ne znamo občutiti trenutka, v katerem smo. Vedno nastopamo. Gre predvsem za moje občutke.

Vaš drugi projekt, kjer ste producent, pa nosi naslov Nova sila / Ring, kjer se bo predstavila mlada koreografinja. Nam lahko zaupate kaj več o tem projektu?

Pri tej predstavi sem samo umetniški vodja Flote. Avtorica je Martina Dobaj Eder. Izvrstna plesalka in mlada koreografinja, ki se je pred kratkim vrnila iz Bruslja, kjer se je šolala na znameniti šoli PARTS. Nova sila je program, v katerem v Floti predstavljamo najprodornejše mlade ustvarjalce sodobnega plesa na Slovenskem.

S produkcijskega vidika – Kolikšni so stroški take predstave?

Veliki. Projekti, ki niso komercialne narave, ne nosijo nekega merljivega dobička. Imajo pa druge pomembne vplive na okolje, gospodarstvo, ustvarjalce in gledalce.

Pa zaslužki?

Kot rečeno, majhni, ali pa jih ni.

Ko delate predstavo, jo delate tako, da je vam všeč, ali tako, da bo všeč gledalcem? Ali so vaša dela bolj egotrip ali ciljate na sprejemljivost in privlačnost čim širšemu krogu ljudi?

Ko delam, sem zvest predvsem svojim kriterijem. Sem zelo kritičen do drugih, a tudi do sebe. Delam tisto, v kar verjamem. Tisto, kar lahko do nezavesti zagovarjam in za kar lahko brez obžalovanja prenašam klofute nepremišljenih pripomb. Skušam biti iskren. Kot tak sem najboljši in takrat so moja dela najmočnejša. Okusi pa so različni. V trenutku, ko se pretvarjaš, prodajaš meglo. če ne moreš ugajati vsem, skušaj nagovoriti manjšino. Mnogim ugajati je slabo. Takrat ne nagovarjaš nobenega s kakšnim posebnim sporočilom.