V Murski Soboti nastopile čompe
Zasedbo poleg Škofa sestavljajo izvrsten bobnar Marjan Stanič, kitarist Silvo Zupančič, violinistka Neža Zinai? ter »moški« in »ženski« alt saksofon žiga Saksida oziroma Breda Krumpak. Godba skupine je organizirana okoli prepoznavne izdatno ritmizirane melodike Škofove diatonične harmonike, ki je ušesa predvsem slovenskega občinstva prvič dosegla s skupnim izdelkom Škofa in pesnika Daneta Zajca, naslovljenem Ogenj v Ustih. Posrečen koncept srečanja muzike s pesniško besedo je glede na tematsko in slogovno zelo specifično Zajčevo poetiko v čompah doživel svojo razširitev z uglasbitvijo tekstov tudi drugih pesnikov, predvsem Edvarda Kocbeka in Milana Jesiha, čeprav približno polovico repertoarja še vedno zavzemajo malenkost drugače aranžirane pesmi, kakršne so nastale v okviru projekta Ogenj v ustih.
čompe so tako v uro trajajočem rutinirano iskrenem koncertu pred Soboto razgrnili svoj cvetober (ne le) slovenske poezije. Škof in kompanija pač niso zasedba, za katero bi bila značilna kakšna opaznejša izvajalska nihanja ali odstopanja glede na tonske zapise samih sebe, tako da kake improvizacije tako ali tako ni bilo za pričakovati. Zato pa se zdi, da je merilo, po katerem Škof izbira besede, ki bodo šle čez njegova usta, prav iskrenost, odkritost, najsibo taka skoraj heroične izpostavljenosti resnici in vztrajanja pri njej za ceno bolesti, ali pa taka lumpenproletariatska, ki se ji luknja v riti zdi samo podaljšek praznega želodca. Prav besedilna raven skozi Škofovo podajanje in sparjenje z muziko pridobi neko »čudno moč«, ki je zmožna poslušalca popeljati tudi tja, kamor se ta kot malce zdolgočasen sprehajalec skozi malce prhle regije zgolj tekstualnega morda ne bi drznil podati, v srečanje z živo »resnično prisotnostjo«, pred katero sicer radi bežimo v varen objem televizije, športa, knjige, interneta ali bara.
Muziko zasedbe čompe bi morda najbolje opisali kot slovensko world glasbo, ki jo harmonika drži pri koreninah ljudske zvočnosti, medtem ko ostali instrumentarij deluje kot sodobna nadgradnja načeloma preproste melodike Škofa. Tudi vznik skupine je padel v čas (konec prejšnjega, začetek novega tisočletja), ko se je na slovenskem glasbenem prizorišču pojavilo kar nekaj pozornosti vrednih zasedb – Uršula in Janez Ramoveš, Brina, Katalena, nenazadnje Terrafolk – ki vsaka drugače, a vse skupaj kalibrirajo prav to ravnotežje med slovenskostjo in svetovnostjo, arhaičnostjo in sodobnostjo svoje muzike. Medtem ko recimo v Prekmurju do nezavesti gonimo in gojimo sicer blazno lepo muziko svojih babic in prababic, dedov in pradedov, do te mere, da se včasih zdi, kot da so ti in te že povedali vse, kar se o sebi in svetu sploh da povedati in zaigrati, in bi nam preostalo le še citirati jih, je za zgoraj naštete praviloma značilen precej svobodnejši odnos do glasbenega izročila in preteklosti nasploh, ki večini predstavlja bolj izhodišče za refleksijo onega izročila in preteklosti, refleksijo, ki pri teh zasedbah na bolj ali manj samolasten način odgovarja na vprašanje, kaj je na tej preteklosti upravičenega, da še danes lahko govori skozi mene, in kaj je tisto, zaradi česar ta glas danes ne more in ne sme govoriti istih reči z istim izrazom, kot jih je nekoč.
FOTO: Matjaž Jaušovec (www.rockonnet.com)
