Zasedba, ki jo sestavljajo harmonikar, klarinetist/vokalist, violinist, izvrsten gostujoči tolkalist in kontrabasistka/vokalistka, izvaja večinoma z jazzovsko harmonizacijo aranžirane priredbe slovenske ljudske glasbe, od sebe spusti tudi kakšno rusko romanco, zaigrano v klezmer maniri, kako tretjino programa pa zasedajo avtorske skladbe. če je na začetku koncerta še kazalo, da bomo priča malce nervoznemu in pootročenemu kabaretu, ki se smeje sam sebi in svojim internim vicem, se je na radost in zadoščenje poslušalstva sčasoma njihovo početje začelo uspešneje prebijati skozi ušesno maslo prepričljivosti in navdušenju nasproti. Preboj je bil dosežen najpozneje po simpatičnem raperskem recitativu o liku in delu Primoža Trubarja s poj-z-menoj refrenom, ki je imel na licu mesta priložnost poleg narodotvorne in poučne note, na katero igra po širni papinski Sloveniji, zaigrati še na na verski in občestveni ponos.
Po tej točki se je tisto, kar je na začetku delovalo kot nervoza, začelo kazati kot komunikativna in simpatična hudomušnost, ki pa se je le redko prebila iz neškodljive všečnosti, kakršno je verjetno imel v mislih Ivan Štuhec, ko je na programskem svetu RTV nasproti konceptu »dekadentne moderne« zagovarjal »etno modernost«. A če je imel morda v mislih Jararaja, je to še zmerom bolje, kot če si je pod tem predstavljal vse to, kar na simbolični ravni reprezentira »Na zdravje!«.
Jararaja delujejo kot godba, primerna za vse starostne skupine, začenši z ono, ki je še v vrtcih, zaradi česar na ravni celokupnega vtisa izpadejo kot nekak mlajši, manj nor in manj strasten Facebook brat Terrafolk. S tem mislim predvsem na to, da prijateljstvo, še bolj pa ljubezen nista to, kar sta brez možnosti izdaje in tveganja prizadetosti, skratka da je tisto, kar imata skupnega Jararaja in Facebook ravno ena taka izhodiščna politična korektnost, kolikor ta pomeni predvsem to, da se nikogar ne sme prizadeti v njegovih čustvih. Močno kot gris.
