Ne gre za alternativno, ampak pomursko kreativno sceno!

Nam za začetek opišeta relacije MIKK – Prekmurje Noise Conspiracy (PNC) – God Bless This Mess Records?

MIKK je klub, javni zavod občine Murska Sobota, ki deluje že od leta 1995. V tem času se je v njem zamenjalo kar nekaj ljudi, midva pa sva zraven od leta 2001. Povezava med njimi poteka bolj od MIKK-a navzven kot pa obratno, se pravi, da se koncerti klubovega programa, ki ga soustvarjava, promovirajo kot kolektivna sprega MIKK-a, kreativnega združenja PNC in založbe GBTM. Ekipa ljudi, ki dela MIKK-ov program, je zraven tako pri združenju kot pri založbi, gre pa pravzaprav za različne ravni kompleksnejše infrastrukture, ki tvori to, prvenstveno glasbeno sceno.

Se torej na neki točki vajina založba rodi iz združenja Prekmurje Noise Conspiracy?

Ne. V bistvu se niti ena stvar ne rodi iz PNC, ampak se PNC zgodi zaradi vseh teh ostalih ljudi in stvari, ki so že bile tu. Prav tako založba GBTM. Neke stvari so se poklopile, in v določenem trenutku se je pokazala potreba po »znamki«, ki bi bende brez založbe znotraj PNC-ja lahko promovirala kot paket, kar je tudi lažje. če pogledamo druge kraje po Sloveniji, se nobena od teh glasbenih scen ne promovira kot neka zaokrožena celota, tako da smo (PNC, GBTM) v enotnem nastopu videli tudi primerjalno prednost pred običajnim vsak-za-sebe-svojo-skalo-rine. Nista pa najina založba, in tudi PNC ne, izključno glasbeni zadevi, vsaj v zasnovi ne, pač pa smo si jo zamislili kot skupni imenovalec kreativno-inovativnega potenciala regije, ki se ne izraža zgolj v glasbi. Hkrati pa nimava kot GBTM nobenih zadržkov, da bi izdala album bendu, ki ni iz Pomurja ali iz te države, toda to pride morda na vrsto v prihodnosti. God Bless This Mess je majhna založba, ki mora najprej izdati albume skupinam pod njenim okriljem, ki ga še nimajo, kot so Stekli psi!, Kweefpossum ali Hexenbrutal.

Kako je torej založba shodila, kakšni so bili njeni prvi koraki?

God Bless This Mess se je imenoval skupni split CD benda Pl?g in Štefan Kovač Marko bande, izdan v samozaložbi. To je bilo leta 2005. Leta 2006 pa je bilo treba izdati prvi samostojni album ŠKM bande, ki je bil tudi prvi album, izdan pod novoustanovljeno znamko GBTM.

Na eni strani dokumentirata pomursko underground glasbeno sceno. Je zraven še kaj drugega kot golo arhiviranje?

Ja, to, da izdaš bendu ploščo in ga s tem v bistvu porineš naprej. Založba GBTM nima toliko veze z neko znamko kot s tem, da konkretno podpiraš in podpreš ter nekaj narediš za konkreten bend oz. konkretno sceno. V Prekmurju ni bilo založbe, ki bi bendom izdajala albume in skrbela, da čim več ljudi ta material sliši. Midva sva tukaj zato, da omogočiva, da bend sliši čim več ljudi.

Je bilo morda pred ustanovitvijo same založbe treba še kaj urediti, na primer ustanovitev društva ali kaj podobnega?

Ne, Društvo za elitno kulturo je nastalo kasneje iz gole potrebe po formalni platformi, s katero se potem lahko prijaviš na razne razpise in na njih kandidiraš. Društvo je v službi založbe, hkrati pa omogoča tudi, da se najina dejavnost lahko razširi še na druga področja, na primer organizacijo koncertov prek booking agencije, ki bi skrbela za načrtovanje turnej bendov, naših in takih, ki pridejo k nam, in podobno. Društvo je krovna organizacija, pod katero potem spadajo te različne sekcije, kot sta založba ali agencija.

Kako deluje oz. kako neprofitna založba sploh izda album?

Težko /smeh/. Imeti moraš službo. Velik delež ima napravi-sam (DIY) princip dela, od fizičnega ovitka albuma, snemanja do oblikovanja spletne strani benda. Potem gre za uporabo nekaterih kanalov, ki obstajajo že od prej, tako da recimo te stvari, ki jih izdava, potem naprej trži Moonlee Records, pri katerih je mogoče naročiti albume naših izvajalcev. Polovica prodane naklade gre za pokrivanje stroškov, kar pa je več, si delita bend in založba. Bendu ni treba imeti denarja za snemanje, oz. mu ga sploh ni treba dati za nič. Seveda pa se stvari od benda do benda razlikujejo. Automassage in Y so na primer že imeli posnet in zmiksan material, ki sva ga midva zgolj založila, medtem ko smo recimo pri ŠKM snemanje, miksanje, lepljenje ovitkov albuma in vse ostalo skupaj opravili sami.

Kako pa gledata na trenutno klubsko sceno v Sloveniji? Kako je nanjo vplivala sprememba zakona o društvih?

Več nivojev je, najprej organizacijski, potem nivo samih bendov in potem publike. Vsi ti se od kluba do kluba zelo razlikujejo. čeprav je prepoved prodaje pijače dejansko prizadela marsikateri klub, v katerem se je program financiral z dobičkom šanka, pa midva mnogo večji problem vidiva v SAZAS-u. Zakon je onemogočil marsikaj, a večje sranje je organizatorjem koncertov napravil SAZAS. Zaradi njih, ne zaradi inšpekcije, lahko klub zapre vrata. Problem s SAZAS-om, kot ga vidiva midva, je v tem, da je to totalno nepravna organizacija, ki piše neke svoje zakone, pri čemer ima še potuho države. Masten keš služijo s koncerti bendov, ki z njimi sploh nimajo pogodbe in ki tega denarja nikoli ne bodo videli, če gre recimo za bende, kot so naši, ki jih običajni radio ne predvaja. Nastopi recimo skupina, ki ji je to prvi nastop, ki nima nobene pogodbe z njimi, in je takoj tu  SAZAS z računom, ki na koncert znaša sto evrov. In potem računica zgleda tako, da imaš recimo koncert, na katerega pride deset ljudi, od katerih dobi klub recimo trideset evrov, SAZAS pa jih, še preden koncert sploh bo, pobere sto. Najlepše je to vampirstvo vidno, ko imamo bend, ki stane manj, kot za njihov koncert računa SAZAS. Lahko jih sicer ignoriraš in kopičiš njihove opomine, a so ti tipi v primerjavi z nami kolos, vojska s pravno mašinerijo.

Kaj je vajin motiv za tako obliko dela? Dobiček očitno ne.

(Ivor:)  Ja, jaz bi rad izdal plato svojega benda (smeh), ampak nimam časa, da bi jo posnel, zato bodo najprej prišli na vrsto vsi drugi. Saj poznaš tisto o kovačevi kobili.

Ja, pri ribiču ne jedo rib. Imata mogoče nagledan kak bend, ki bi ga želela pod okriljem svoje založbe?

Ej, zaenkrat nobenega, ker imamo še nekaj dobrih bendov, ki jim je treba posneti in izdati ploščo. Sicer pa je najina želja, da bi bilo čim več bendov, da bi nama čim več bendov pošiljalo material. Najin cilj je preprosto dati neko podlago bendu, od katere se lahko potem odrine, in če bo drugi ali tretji album izdal pri kakšni založbi, ki deluje na višjem nivoju kot najina, hej, hvala bogu. Med nama in bendi ni nobenih pogodb ali česa, kar bi jih vezalo, vse poteka na ravni ustnega dogovora.

Na spletni strani založbe se deklarirata za absolutista. Kako se ta absolutizem kaže v razmerju do bendov?

Predvsem tako, da absolutno stojiva za projekti, ki jih skupaj delamo. Gre bolj za nek notranji dogovor med bendom in založbo, kako se obnašati v odnosu do medijev in javnosti, katerega cilj je preprosto osnovna poslovna higiena. Da stvari, ki so zmenjene med šestimi ljudmi, ostanejo med temi šestimi ljudmi. Dogovor o tem, kdo je producent plošče, kakšna je promocija, kdo je odgovoren za kaj, in podobno. Res pa je, da ne bova izdala albuma, pri katerem nama recimo ne bi bila všeč naslovnica in ne bi mogla 100% stati za njim. Muzika je samo en, čeprav bistveni del celostne podobe benda, in ta celostna podoba mora biti taka, kot se šika.

Kako gledata na razvoj prekmurske alternativne kulture?

Malce naju moti izraz alternativna, ker je prepogosto napačno uporabljan, oziroma ga uporabljajo napačni ljudje. Izraz je zbanaliziran in izpraznjen, čeprav še marsikdo skoči, ko sliši alternativno to-in-ono. Hkrati te takoj postavi na margino, na polje nekakšne nepreverjenosti, podobno kot pri alternativni medicini. Zaradi vsega tega bi sama raje govorila o razvoju kreativne scene v Pomurju, ki pa je ne sestavljajo samo bendi, kot so Dežurni krivci, Y ali Stekli psi, ampak tudi bend, kot je Mlada beltinška banda, ki recimo špila etno.

čeprav konkretno pri njih lahko prej kot o ustvarjalnosti govorimo o poustvarjanju znanega.

Ne vidiva nobenega problema v tem. Tudi to je lahko kreativno, tudi to je lahko pozitivno, tudi to ti lahko kaj da. Kdo ve, mogoče pa kdaj v prihodnosti, če bodo seveda oni za to, izdava Mlada beltinška banda plays GBTM. Kar sploh ne bi bilo slabo. Kar pa se pomurske scene tiče, je dosti kvalitetnih zasedb, ki vadijo, pogosto nastopajo, precej pogosteje od večine bendov od drugod, in ki niso te sorte, da bi rekli, ej, mi bi pa izdali CD, posneli videospot, imeli intervju na televiziji in stran na MySpace, potem bomo pa šele špilali koncerte, kar je popolnoma nerealno. V tem smislu se mi zdi ta scena zdrava. Bendi najprej dosti igrajo, se poskušajo najprej uveljaviti v lokalnem okolju, in potem šele pride ostalo, kar je edino prav. Kvalitetne scene seveda ne more biti brez infrastrukture, prostora, prizorišča in strokovnega kadra, ki združuje uporabnike te infrastrukture z bendi oz. umetniki in kreativci.

Je bilo in je lokalno okolje dovolj stimulativno do te kulture? Je pravilen vtis tak, da gre konkretno v Soboti za uspelo srečanje ustvarjalnosti od spodaj in posluha od zgoraj?

Delno je tako, čeprav ni recimo murskosoboški občini nekega dne padlo na pamet, da bi bilo dobro ustanoviti klub, ampak se je vse skupaj začelo od zgoraj z direktivo države občinam o ustanovitvi mladinskih centrov po evropskem vzoru. Res pa ti nikoli ne bi zaživeli, če se ne bi srečali z neko že navzočo, a latentno kreativno kritično maso. Ta je v Mariboru, Ljubljani in drugje, kjer je študirala, prišla v stik z marsičem, in ko je enkrat bila vzpostavljena osnovna infrastruktura, ki, še enkrat, ni plod posamičnih prizadevanj v smislu dajte-nam-klub, je bilo od nje odvisno, kaj se bo s to infrastrukturo zgodilo. Občina se dolgo časa ni zavedala, kaj sploh ima. Klub kot tak bi nedvomno obstajal tudi brez tega uspelega srečanja mnogih dejavnikov, a bi bil sam sebi namen.

Kje je po vajinem mnenju mesto pomurske alternativne kulture? Mora, da ohrani svojo noto, ostati v undergroundu, ali naj se začne pojavljati tudi na bolj komercialnih prireditvah?

Nama je vseeno, ali se ta kultura pojavi na državni proslavi, etno festivalu ali študentski zabavi. Stekli psi so recimo atraktiven hip hop bend, ki je nastopil na državni prireditvi, proslavi obletnice priključitve Prekmurja Sloveniji, kot del te scene, za kar gre ogromen plus scenaristom in režiserjem, ki so ta kreativni naboj znali zaznati. In nekdo, ki je to proslavo gledal, je videl bend, ki špila na televiziji, in ne nekega alternativnega benda, ki žuli v garaži, skratka, ni videl tega napravi-sam ozadja, temveč bend, ki špila na prireditvi najvišjega ceremonialnega ranga. Dosti je odvisno od tega, kako stvari zapakiraš, in če Prekmurju kaj res manjka, je to resen kulturni menedžment.

Paradoksalno, pripoznala vas je oblast, ki ji progresivnost ne piše ravno na praporju.

Ni nas oblast pripoznala, ampak so nas režiserji proslave prepoznali kot dovolj kvalitetne in zanimive. Sicer pa ta kulturna sfera poskuša biti apolitična, čeprav je težko. Apolitičen moraš biti, čeprav imaš svoje stališče, zato da ti ni treba nikomur polagati računov, zaradi čiste vesti. 

Se GBTM vidi tudi v okviru Evropske prestolnice kulture?

Ja, v smislu sodelovanja z različnimi partnerji na različnih nivojih. MIKK izvaja svoj program v sklopu EPK 2012 in ga bo tudi v prihodnje, tako da se z lastno produkcijo in infrastrukturo lahko postavi ob bok mestom, ki imajo tisto, česar naše nima, in obratno.

Prekmurje v Sloveniji zastopajo pravzaprav sami stereotipi, k čemur prispevajo tudi etablirani ustvarjalci iz te regije. Kakšna je sodobna urbana alternativa meglicam nad Muro?

Resnica je, da se okoli Prekmurja ustvarja neka umetna romantika, ki gre za med. Neka melanholija je sicer lastna doživljanju odprtosti tega prostora, po drugi strani pa v megli ne vidiš prav daleč. Furanje na to romantiko doživljava kot perverzno, je pa res, da je težko priti ven iz Prekmurja in tam kaj napraviti. V glasbi, kakršna nastaja med koordinatami MIKK – PNC – GBTM, se vidi, da to ni več glasba, kakršna je nastajala nekoč na kmetih, pa saj tudi prekmurska družba danes ni več v tolikšni meri agrarna, kot je bila nekoč. Svoje poleg urbanizacije prispeva tudi internet, zaradi katerega ti ni nujno iti ven v svet, da slišiš, kaj se dogaja novega, ampak svet, če dopustiš in si radoveden, pride k tebi. V bistvu je Prekmurje danes zelo urbano, le da je to zelo težko razumeti povprečnemu, na stereotipe navajenemu Ljubljančanu (Slovencu).

Kako je s festivalom TeMikka?

Nikakor, saj ga zaenkrat v bližnji prihodnosti ne načrtujemo. MIKK letno organizira okoli tristo dogodkov in organizacija festivala bi ogrozila marsikaterega od njih.

Kje vse letos gostuje festival GBTM?

Zaenkrat je jasno, da poleti v Beltincih, pozimi v Ljubljani in morda še nekje vmes v Komnu na Krasu.

Kateri domači in tuji albumi so vaju v zadnjem času najbolj impresionirali?

Ivor: Tuji: Neurosis (Given to the rising, 2007), Don Caballero (World listening problem, 2006), Battles (Mirrored, 2007); Domači: ŠKM banda (Šamar Janka, 2008).

Tomislav: Holy Fuck – LP, in Automassage, oboje Slovenci.