Na Malem velikem MIKK-ovem odru se je predstavilo šest skupin
Dvodnevni festival novejših glasbenih skupin z območja Pomurja je v preteklosti zasedbi, ki je zbrala največ glasov žirantov, omogočil snemanje ploščka, letos pa je zaradi pomanjkanja sredstev in časa zmagovalcem namenil demo posnetek štirih skladb. V petek sta nastopili zasedbi Big Mean Machine in Sinhro, v soboto pa so se na odru po vrsti zvrstili Temačnost, Cosa Nostra, Boben bas pa ananas in The Equasion.
Big Mean Machine iz Lendave so uvedli petkov večer s prepričljivo odrsko prezenco, ki zrcali izkušenost članov benda, saj jih, čeprav v tem sestavu igrajo šele štiri mesece, večina izhaja iz razpadlih Khons, skupine z dolgoletno kilometrino. Kvartet Big Mean Machine kljub nespornemu avtorstvu svoje muzike ne taji škiljenja čez ramo kakim Tool ali Faith No More. Ostre repetitivne linije kitare in basa preči vokal, ki mu za širši domet in emocionalno eruptivnost manjka kanček eksplozivnosti. Zasedba je zvočno najbolj velika in zlobna, ko za kitaro poprime tudi vokalist, česar se loti približno vsak tretji komad. Precej znano, a zelo solidno.
Murskosoboški trio Sinhro išče svojo tržno nišo med bogaboječimi in za vrednote zaskrbljenimi, kar je zanimiv fenomen znotraj politični nekorektnosti zaprisežene rock'n'roll kulture, intriganten vsaj toliko kot intimistična lirika v času kolektivizma.
Krščanski rock je ime dvojno heretičnega nestvora, ob katerem gredo lasje pokonci tako radostim tega življenja vdanim ljubiteljem dekadence kot tudi milozvočja vajenim krščenim dušam. Sinhro so zanimivi prav zaradi te problematične dvojnosti zoperstavljenih tendenc, kjer se rahlo jezna godba tepe z refleksijo izgubljenosti v brezbožnem svetu. Bend se sicer na ravni same glasbe, ki jo rockovski misijonarji izvajajo resno in zavzeto, giblje v predvidljivih okvirih rockovske konvencije. Morda je za moralni kompas sicer primernejši kak drug medij, saj kljub ozvočenju ali prav zaradi njega mestoma trpi razumljivost sporočila, ki bi, v celoti razumljeno, gotovo odvrnilo več duš od potov hudega duha.
V soboto so rokavico najprej pobrali murskosoboški Temačnost, smrtno resni melodični metalci z ljubeznijo do deathmetalskega vokala in gotske ikonografije. Premazani z bojnimi barvami in podkrepljeni z nasnetimi bobni so poslušalstvu brez milosti razkrivali obskurne privide iz cone nemrtvega, ki so četico največjih fenov pripravile do ekstatičnega punkerskega prerivanja pred odrom. Vizualno najbolj impresiven bend letošnjega MIKK-ovega odra je ponujal pravšnjo protiutež in hkrati navezavo na zadnji petkov nastop, saj sta, vzeta skupaj, Sinhro in Temačnost uprizorila pravi glasbeno-ideološki spoprijem posledjih resnic.
Sledili so Cosa Nostra s Sladkega Vrha, v punkrock izročilu trdno zasidran kvartet, ki stavi na neposrednost punkovske izpovedi. Pravo olajšanje je bilo po zastopnikih take ali drugačne metafizike slišati nepretenciozno zveneč punkovski podmladek, ki ga na trenutke zanese tudi v ska. Medtem ko se je pevec drl »stara pizda, dobra pizda«, so pred odrom plesalci ponovno odkopali bojno sekirico, kratki in udarni komadi pa so poskrbeli za obilen in zaželen bis. Punk ni mrtev, ker najde vsaka nova generacija v soočenju s svetom več kot dovolj povoda za gnev, ki mu najbrž prav izrabljena forma punka ponuja najprimernejšo izrazno oporo, kolikor rudimentarnost tovrstne godbe poskrbi, da se ne presliši, kar imaš povedati.
Za Cosa Nostra so na oder stopili instrumentalisti Boben bas pa ananas, presenečenje in vrhunec sobotnega večera. Trio lendavskih veščakov se giblje po prostranstvih elektrificiranega bluza, zapeljuje s preračunano rabo hipnotičnih neparnih ritmov in funky prijemov ter ceni pomen premolka glasbe oz. pavz vsaj toliko kot kakega Jamesa Taylorja ali Hendrixa. čeprav so vsi bendi letošnjega MIKK-ovega odra prikazali zavidljivo raven izvajalske spretnosti, so med njimi v dimenziji tehničnega znanja najbolj izstopali Boben bas pa ananas. Zasedbi gre morda očitati prav preveliko polizanost, izčiščenost njihove za detajl skrbeče muzike, ki zaradi tega izpade precej razumska, zato se zdi, da bi zmogel band ob večji odprosti do iracionalnega, glasbeno umazanega in norega nekoč v nepričakovani smeri preseči samega sebe. Vtis vzvišenosti članov zasedbe, ki ga je občutil del publike, so pozorna ušesa poznavalcev njihovega početja razkrila kot zadrego zaradi pogostih kiksov, ki pa se niso prebili do ušes neposvečenih. Ta namreč pri izvedbi niso zaznala vzroka za morebitno nezadovoljstvo protagonistov.
The Equasion, težko ujemljivi progresivni rockerji iz Murske Sobote, so pripeljali koncertni del precej natrpanega sobotnega večera do konca. Kvartet se giblje nekje med simfonično zvenečimi izleti klaviatur in metalskimi rifi, pri čemer vsa muzika deluje malce nekonsistentno, kot da so mladci na trenutke negotovi, ali so pota, ki jih njihova muzika ubira, zares prava. Ta vtis zna biti tudi posledica tega, da je bil to prvi koncert postave, ki jo sicer tvorijo člani preverjenih zasedb, kot sta Gastrostoma ali železobeton.
Mali veliki MIKK-ov oder se je zaključil s podelitvijo plaket sodelujočim in razglasitvijo zmagovalca. Po štetju glasov komisije so malce okrnjeno glavno nagrado letos pospravili Big Mean Machine iz Lendave, domov pa jim jo je odnesel basist, ki si ga delijo z Boben bas pa ananas, sicer najresnejšimi konkurenti za letošnjo najvišjo stopničko.
