Ivanka Klopčič Casar sodeluje pri literarnih skupinah slovenskih seniorskih avtorjev in v njihovih zbornikih objavlja tudi krajše prozne pripovedi. Njen prvenec vsebuje 14 zgodb, ki so razvrščene v pet vsebinsko zaokroženih sklopov. Pripovedni svet, ki ga avtorica predstavlja v Tretjem polčasu, se vrti okrog lika ženske, ki se ubadajo z najrazličnejšimi vprašanji; poglobljeno vstopajo v ospredje njihova doživetja, zelo nazorno se kažejo emocionalni odnosi. Avtorica je s svojim prvencem poskrbela za izjem odziv, saj se je literarne predstavitve udeležila množica ljudi. Gotovo pa Tretji polčas predstavlja velik prispevek v Društvu za tretje življenjsko obdobje, saj je hkrati sporočilo, da se lahko tudi tretje življenjsko obdobje preživlja kar se da ustvarjalno in razgibano.
Z literaturo ste se intenzivneje začeli ukvarjati po upokojitvi. Kaj vas je spodbudilo k temu, da ste se odločili, da boste tudi sami napisali knjigo?
Na nek način me je k temu spodbudilo več dejavnikov, in sicer sem v svojih službah spoznavala veliko ljudi, potem je tukaj prijateljstvo. Vsekakor je pa name najbolj vplivala strast do branja, ki me nikdar ni zapustila in tudi nikoli nisem dala prednosti televiziji pred knjigami.
Zakaj naslov Tretji polčas? Zdi, se da je že v naslovu prva asociacija na tretje življenjsko obdobje.
Ja, to je resnična asociacija na tretje življenjsko obdobje in ena izmed zgodb iz tistega vsebinskega sklopa, ki govori o odsevih erosa, ima prav tak naslov.
Povedali ste, da je pisanje izjemno »samoten posel«.
Da, kajti le v samoti se lahko zazreš vase in odkrivaš tisto, kar si bolj slutil kot pa zanesljivo vedel o sebi bodisi v smislu spomina bodisi v smislu doživetij, čustev itd. Resnično mislim, da je pisanje samoten posel, ki ne dovoljuje motenj.
V vaši pripovedi zavzemajo osrednje mesto ženske, moški lik ste umaknili v ozadje.
Temu je tako najbrž zaradi tega, ker sem tudi sama ženska in imam tudi mnoštvo ženskih prijateljic, ki si tudi s prijaznimi čustvi znajo polepšati življenje in osmisliti svoje bivanje.
Koliko je v vaših zgodbah resničnega doživetja?
Moram povedati, da je pri šestdesetih letih kar veliko doživetij, sama sem menjala nekaj služb, veliko sem prepotovala, prehodila sem večino evropskih gora: na Mont Blancu sem bila trikrat, okrog šestkrat v Andih … Ob vsem tem se nabere toliko doživetij, da takrat, ko začneš pisati, nenadoma vpletaš v zgodbe veliko doživetega, nekaj je pa seveda izmišljenega.
