Pobočje sončnega griča, za kresnika nominiran roman Štefana Kardoša. Z njim smo se pogovarjali o motivu slike goričke pokrajine, ki izzove nelagodne spomine, in prekletstvu naše pokrajine:
Pogovarjali smo se s Štefanom Kardošem, slovenistom in pisateljem iz Murske Sobote, katerega roman Pobočje sončnega griča se je med 110 romani uvrstil v ožji izbor za 21. kresnika, nagrado, ki jo od leta 1991 podeljuje časnik Delo za najboljši slovenski roman preteklega leta. Kardoš je kresni ogenj na Rožniku prižgal že leta 2008, ko je kresnika prejel za svoj prvi samostojni roman Rizling polka. Zaradi tega nominacija za roman Pobočje sončnega griča pomeni avtorju potrditev, saj je pot do nominacije bila tokrat težja.
Kako bi sami primerjali oba romana, že nagrajen roman Rizling polka s trenutno nominiranim romanom Pobočje sončnega griča?
Težko primerjamo romana, od nagrade je minilo nekaj časa. S kresnikom nagrajeni roman Rizling polka je bil izjemno odmeven, kar je bila tudi odlična spodbuda za bralce, izposojenih in prodanih je bilo nekaj 1000 izvodov, roman je pridobil »prave fene«, deležen je bil tudi veliko ugodnih kritik. Zadnji roman Pobočje sončnega griča je na trgu le nekaj mesecev, težje sodimo, kako se bodo bralci odzvali. Dejstvo je, da je roman radikalno drugačen v primerjavi s prejšnjim.
Gre za kompleksnejši, težje berljivi roman, drži?
Gre za zahtevnejše branje, kar je povezano z vsebino. Glavni junak je nekdo, ki mu je v življenju spodletelo v temeljni zadevi ─ v ljubezni. Poleg tega ima junak razne blodnje, zato je tudi način pisanja prilagojen. Glavni temi romana sta neuresničenje glavnega junaka.
.jpg)
Tudi tokrat v svojem romanu ostajate zvesti gorički pokrajini. Osrednji motiv romana je slika goričke pokrajine, ki v glavnem junaku zbuja neprijetne spomine iz otroštva in opominja na prekletstvo kraja. Od kod se je vzel ta motiv slike? Je povezan z vašim življenjem?
Pravzaprav je zadeva preprosta. To sliko sem sam prejel kot nagrado Mestne občine Murska Sobota za ustvarjanje na kulturnem področju. Zatem sem moral za sodelovanje na festivalu Vilenica napisati krajše besedilo, in ko sem iskal motivacijo za pisanje, sem gledal sliko na steni v dnevni sobi, in začel pisati … Na podlagi omenjenega uvodnega besedila sem zatem pisal roman … Je povezano z okoljem, ker tukaj živim. Roman pa se navezuje tudi na sociološki fenomen nekega obdobja pokrajine kot je Goričko (ali Kozjansko, Slovenske Gorice, Haloze ipd.), ko so se zaradi industrializacije ljudje selili v mesta, na vaseh so ostali moški, ženske so se finančno okrepile, niso več hotele prenašati terorja tašč in se ne vem preseliti na kmete… Če se vrnemo na sliko ─ glavni junak romana meni, da je temu okolju ušel, ko pa se sreča s sliko domače pokrajine iz otroštva, pa doživi neljube spomine in občutke.
Za kateri del goričke pokrajine gre natančno?
Vzhodno Goričko, avtor slike je Aleksander Červek, ki je nekje tukaj našel motiv za sliko, točneje samega kraja ne vem identificirati.
Prekletstvo kraja in regije? Kaj priporočate mladim ljudem, prekmurskim študentom, ki se vrnejo v domači kraj ─ se vračajo v »prekleto regijo«?
Za vračanje mladih v regijo se mora spremeniti miselnost, politika. Ambiciozni bodo šli prej ven, tisti, ki si želijo miru, pa bodo ostali. Če bo šlo tako naprej, bomo obsojeni na spalno naselje, ljudje se bodo pripravljeni voziti drugam, domov pa bodo hodili spat. Rad bi jim kaj priporočal, vendar ne vem, če lahko jaz kaj priporočam. Pretiram optimist glede tega nisem. Komunikacijski kanali so sedaj drugačni, mladi so bolj mobilni, vse je malce lažje. Problem pa je, da mladim sodobne tehnologije po drugi strani tudi otežuje življenje.
Na koncu romana glavni junak doživi »spravo sam s sabo«, ko se umakne v klet in si pridobi virtualno nevesto, ta je vsaj vedno dostopna. Kaj menite o virtualnih porokah, virtualnih taščah?
Internet na videz krajša razdalje. Anonimnost interneta in virtualnost prinašata razočaranja in podaljševanje. V vsakdanjem življenju je potrebna strpnost. Rešitev ni v osamitvi, izolaciji, kleti … begu.
Nam izdate o čem bo govorilo vaše naslednje literarno delo, bo podobno Sekstantu in Pobočju sončnega griča, bolj Rizling polki, ali pa bo šlo za nekaj povsem drugega?
Prezgodaj je govoriti, nekoč bi rad napisal roman o prekmurskem človeku, ki se je rodil v Ameriki, in se je v 30-ih letih 20. stoletja moral vrniti na Goričko, kjer je ves preostanek življenja žaloval, saj se mu je tožilo po Ameriki. Natančneje, to je bil moj dedek.
Je Prekmurje meka za ustvarjanje? Zakaj?
Zaradi množičnosti produkcije s tega področja se o tem veliko pogovarjamo. Morda je eden razlogov ta, da gre vseeno za kulturno- zgodovinsko drugačen prostor. Drugi razlog je, da je to okolje bolj tradicionalno, zato se lažje tovrstni vzgibi prenašajo kot v urbanih okoljih. Tretji razlog morda tiči v tem, da gre vendarle za področje iz obrobja, kjer se ljudem še ljubi uveljavljati na ta način, medtem ko se v nekih večjih urbanih središčih s tem ljudje več ne pečajo. Najbrž pa je resnica nekaj čisto četrtega …
Roman Pobočje sončnega griča je je izšel pri založbi Litera (zbirka Piramida). Poleg Kardoša je za kresnik nominiran še en domač avtor, Evald Flisar z delom Na zlati obali.
Tekst: Janja Bürmen
