Nostalgija, ki nikoli ne mine, in nostalgija, ki je verjetno najbolj iskrivo ter hkrati poželjivo refleksivna. Joj, kako rad bi bil še enkrat otrok. Tisti, čisto majhen v plenicah, tisti, ki bi govoril najbolj smešne besede, kar jih svet pozna, in lezel po vseh štirih, da mami ne bi bilo treba čistiti tal. Vse bi naredil. Tudi slino bi spustil gor, da bi se še bolj bleščalo. In potem bi vrgel čokoladno pecivo, da bi lahko spet lezel ter se (upravičeno) umazal. Oh, lepo bi bilo. A vendar je pač tako, da je življenje ena velika nostalgična pravljica, ki se konča z nesrečnim koncem. Absurd. A nas niso učili, da imajo pravljice srečen konec? Lahko potem povemo, da življenje ni pravljica, da je le začetek življenja pravljica, ki se počasi spreminja v tragedijo? Smo lahko tako črnogledi? Nisem optimist, ampak tudi pesimist nisem. Recimo, da sije sonce in vidim oblake namesto megle. Sem torej vsakega malo. Saj smo vsi, drugače bi bil svet prelep. In takrat bi živeli v nebesih. Recimo. Ko smo že pri nebesih. Pred kratkim me je med prebiranjem študijskega gradiva navdušila zgodba (legenda), ki pravi, da je v daljni preteklosti nek vojak na poti domov z bojnega pohoda srečal meniha, ki je meditiral. Prosil ga je, naj mu pove, kaj so zanj nebesa in kaj pekel. Menih mu je odvrnil, da njemu, ničvrednežu, tega že ne bo govoril, ter ga spodil s poti. Vojak se je počutil ponižanega in prevzeli so ga občutki jeze, egoizma in ponosa, nakar je zgrabil meč v nameri, da bi menihu odrezal glavo. Takrat mu je menih rekel: »To, vidiš, je pekel.« Vojak je v tistem trenutku ves osupel spoznal, da je menih tvegal življenje, da bi mu razložil smisel pekla. Prevzeli so ga občutki sočutja, ljubezni in spoznanja, da je le vojak, ki ne ve nič o življenju. Roka mu je omahnila in meč mu je padel iz nje. V tistem trenutku mu je menih odvrnil: »In to, vidiš, so nebesa.«
Poučna zgodba, ki bi jo lahko poimenovali modrostna pravljica. Tudi sam sem se malce bolj zamislil. Po dolgem času. Spet. Ob spoznanju, da je otroštvo primerljivo z nebesnimi občutki, sem dobil dodatno, prej neznano, dozo potrdila, da je tudi življenje tukaj na planetu Zemlja kljub vsemu večna otroška pravljica, ki je lahko še kako dobro razumljiva in modra, če globoko pogledamo vanjo. Kar pa ne pomeni, da jo moramo večno opazovati. To bi bilo pogubno. Za to so angeli, da bdijo nad nami. Baje obstajajo. Nisem prepričan. Recimo, da verjamem, kar vidim. In vidim otroke, ki se brezskrbno igrajo, kot da v njih vlada angelska milina. Lovijo snežinke, ki jim predstavljajo neskončno pot nore pravljične modrosti. Verjetno. Saj ne vem več, kakšni so ti občutki. Nostalgija je premalo pristna, da bi jih lahko pričarala. Zdaj vem, zakaj tudi predsednik Drnovšek po tolikih letih javnosti razkriva svojo hčerko. Rad bi z njo lovil snežinke. Ujel itak ne bi nobene. Pa ne, da ne bi bil zmožen, hčerka pač ni več otrok. Absurd. Ampak saj bo kmalu poletje. Posijalo bo pravo poletno sonce in spet bomo vsi otroci. Ne bo mi več treba zreti skozi okno in jih opazovati, ker se bom igral z njimi. Ne, ne bomo lovili snežink. Počeli bomo norčije. A ni to pravljica? Recite, da je.
