Najprej so nastopili Nero Burns, trio, ki udarno in jedrnato križari v polju, ki ga približno zarisujejo koordinate rock’n’rolla, bluesa, rockabillyja, punk’n’rolla in njihovih izpeljank a la psychobilly. Drveči ritmi bobnov in basa sestavljajo kompaktno ozadje, na katerem si v klasični rock’n’roll maniri podajata štafeto pevčev recitativ in kitarska igra, v kateri se, medtem ko pevec »poje«, ritem drži malenkost nazaj, da bi se potem skupaj s kitaro razvezal v prosti tek, kar potem daje kratke, zašpiljene šuse pošteno zlizanega formata.
Nero Burns so dobro ogret oder prepustili zvezdam večera, morda tudi letošnje MIKK-ove koncertne sezone, londonskim Gallon Drunk. Kvartet, v katerem klaviaturist izmenjaje igra na saksofon in črno-bele tipke, poleg izvrstnega nastopa odlikuje svojska interpetacija izročila bluesovskega rocka, cepljenega na surovo artikulirano energijo manične surf psihadelike v osebi njihovega kitarista in pevca. To koncertno čudo srednjih let zveni, kot bi zvenela muzika Morphine, če bi jo igrali The Birthday Party, kot bi zvenel gangsterski film v trenutkih med cestnim pregonom in postajo v heroinski beznici. Bluesovska pobitost se izmenjuje z fazami manije, vokalni deli pesmi pa s suvereno medigro saksofonista in bobnarja, ki se jima, ko odvirtuozita svoje, praviloma v finalu zopet pridružijo tutti.
Gallon Drunk so koncertni bend v najžlahtnejšem pomenu besede, ki prej kot v štancanju zgoščenk v živi izvedbi svoje muzike najdeva smisel svojega obstoja. če bi bil murskosoboški koncert Gallon Drunk avto, bi ga odlikovalo naravnost izjemno razmerje med opremo in ceno, ker pa ni, recimo le, da je le malokdaj in redkokje za tako majhen denar mogoče dobiti tako dozo tolikanj dobre muzike. Ti mater.
Foto: Saša Huzjak (www.terapija.net)
