Bil je nostalgičen večer z Big bandom Orkestra Slovenske vojske pod vodstvom Rudolfa Strnada ter z izjemnimi gosti.
Slovenska popevka ima dolgo in žlahtno tradicijo. Prvič so se ji s samostojnim festivalom poklonili že leta 1962 na Bledu.
O priljubljenosti tega žanra govori podatek, da je žirija izbirala med kar 132 prijavljenimi skladbami, o tem, kako cenjen je, pa to, da je nabor pevcev, ki so bili po njenem mnenju dovolj kvalitetni za izvajanje, oklestila tako zelo, da so morali nekateri nastopiti večkrat – Marjana Deržaj celo petkrat.
K visokemu ugledu slovenske popevke je prav gotovo prispevalo, da so besedila zanjo pisali najbolj cenjeni slovenski pesniki, med njimi tudi Janez Menart in Ciril Zlobec, glasbo pa odlični skladatelji, kot so Bojan Adamič, Jože Privšek ter Mojmir Sepe. Ne preseneča torej, da so skladbe praviloma postale uspešnice.
Kot v starih dobrih časih
Veliko teh popevk je priljubljenih še danes, njihov lesk pa je s patino časa le še pridobil na dragocenosti. Ko jih zaslišimo na radijskih valovih, se zdi, da se je čas ustavil, in ni nas malo, ki se ob poslušanju nostalgično ozremo nazaj v »dobre stare čase«.
Na Festivalu Lent so jih tako sinoči na Glavnem odru oživili z Big bandom Orkestra Slovenske vojske in ta hip najbolj iskanimi slovenskimi izvajalci, kot sta evrovizijka Raiven in letošnja nagrajenka Prešernovega sklada Nuška Drašček. Miku zlate dobe se niso mogli upreti tudi Veronika Strnad, Gregor Ravnik in Rudolf Gas, kot posebna gosta pa so na odru pozdravili Alfija Nipiča ter Tomaža Domicelja.
Vrača se pomlad, Tam, kjer sem doma, Ne prižigaj luči v temi, Nad mestom se dani in legendarni Orion je le nekaj naslovov, ki so občinstvo odnesli nazaj v šestdeseta in sedemdeseta leta.
