Ob šesti nominaciji Evalda Flisarja za nagrado kresnik se je v finale letos prebil z romanom Na zlati obali. Z avtorjem s prekmurskimi koreninami smo poklepetali o poteh, ki segajo od Afrike do rojstnih Gerlincev.
V svojih delih slovite po izjemno dodelanih opisih obiskanih dežel in duhovnega iskanja, samorazvoja vaših protagonistov. Kako bi v romanu Na zlati obali lahko točneje definirali vzporednico med vami in romanesknim junakom Igorjem Hladnikom, saj branje njegovih potopisnih romanov določa potovanje protagonistov v romanu?
Oh, vzporednice med nama vidijo bolj drugi kot jaz. Igor Hladnik je vendar moja izmišljotina, kompozitna oseba, kakršne so bolj ali manj vsi literarni junaki. Res pa je, in temu se ne more izogniti skoraj noben pisatelj, da ima vsak od mojih likov, tudi tisti, ki so jim v zgodbi odmerjene zgolj epizodne vloge, v sebi nekaj mojega, delček mojih želja ali frustracij, in seveda je v vsakem od njih mogoče najti odmev mojih izkušenj. In tako Igor Hladnik, čeprav ne moremo reči, da je moj alter ego (saj jaz nimam otroka z lepo Afričanko v Kamerunu, pa tudi družine nisem zapustil, da bi se potepal po Afriki z nevarno, zmedeno mladenko), vendarle potuje po poteh, ki sem jih prav zares opravil pred tridesetimi leti, in res srečuje ljudi, zelo podobne ljudem, ki sem jih srečal sam. Ampak v celoti je njegova zgodba drugačna od moje, precej zanimivejša, bi rekel.
Ste svetovljan, svetovni popotnik, vrhunski poznavalec in popisovalec krajev, kjer ste potovali fizično ali duhovno. Vas je gorička pokrajina, kjer ste bili rojeni in ste odraščali, kdajkoli spremljala na teh potovanjih? Kje natančneje in kdaj?
Kraji, v katerih je človek odrastel, vedno ostanejo nekje v duhu kot matrica, s katero potem primerjamo vse novo, na kar naletimo. Kadar koli kje na svetu, lahko tudi v Aziji ali Afriki, odkrijem pokrajino, ki me vsaj malo spominja na Goričko ali, natančneje, na mojo rojstno vas, Gerlinci, občutek ni vedno prijeten, čeprav brez dvoma vsakokrat vznemirljiv. Če je ta občutek v največji meri domotožje, to ni toliko domotožje po Prekmurju, po rojstnem kraju, ampak veliko bolj domotožje po otroštvu, ki sem ga tam preživel, po vseh tistih otroških željah, načrtih in sanjarijah, ki so mi dajale energijo in ki jih zdaj seveda ni več, ker so se uresničile ali pa že na začetku niso bile uresničljive. Podobnost pokrajine pa lahko vzbudi tudi bolečino, saj je v letih marsikaj tistega, kar je bilo, izginilo, ne samo hiše, pa ljudje, ki sem jih poznal in se z njimi družil, spremenil se je način življenja, rojstno vas zdaj zaznamuje digitalizacija, zato mi je na nek način tuja, in celo ko sem fizično tam, pred hišo, v kateri sem odraščal, se mi dostikrat zdi, da to ni moj rojstni kraj, ampak samo nekaj, kar me nanj spominja. Mogoče so kriva leta odsotnosti: v Prekmurju sem preživel samo tretjino svojega življenja, tretjino po svetu, najdlje v Londonu, tretjino pa v Ljubljani. Seveda to ne pomeni, da nisem več Prekmurec; sem pač malo drugačen Prekmurec, ampak saj takih nas ni ravno malo.
Kot trinajstletnik ste napisali prvo igro, ki so jo uprizorili v vaškem gasilskem domu na Cankovi. Zdaj vaša dramska dela uprizarjajo na številnih tujih odrih po vsem svetu. Lahko poveste kaj več svoji prvi igri?
Takrat sem bil dijak drugega razreda nižje gimnazije, danes bi se reklo šestega razreda osnovne šole, igrico pa je izvedla šolska igralska skupina v režiji enega od učiteljev, imena si žal nisem zapomnil. Šlo je seveda za (kaj pa drugega:-) "dobrega partizana", ki so ga na begu pred "hudobnimi Nemci" v svoji vinski kleti skrivali "dobri vaščani". Rokopis se je na srečo izgubil, kar je po eni strani škoda, ker si ne morem potešiti radovednosti, pa drugi strani pa mi ni treba zardevati, kajti gotovo je bil popolnoma, kako naj rečem, "osnovnošolski".
Je nejasno definiran cilj, ki žene ljudi, da prevečkrat hodijo po robu, prekletstvo ali blagoslov?
Skoraj vsaka stvar je blagoslov in prekletstvo hkrati, tako kot življenje samo: bilo nam je podarjeno, kar je blagoslov, na koncu nam bo odvzeto, kar je prekletstvo, ker bi pač radi bili na svetu čim dlje, saj vemo, da se ne bomo nikoli vrnili. Mislim, da ljudje, ki prevečkrat hodijo po robu, seveda v psihološkem, izzivalnem, eksistencialnem smislu, skušajo, zavestno ali ne, na nek način izzvati usodo, se pravi smrt, kajti naša edina resnična usoda je dejstvo, da bomo prej ali slej umrli. Morda se skušajo na ta način neizbežnosti upreti, se opogumiti, si dokazati, da so nepremagljivi. Hkrati pa pokukati v brezno na drugi strani roba, si ga ogledati, ugotoviti, ali je res tako grozno, se morda privaditi nanj. Res je, da to iz omenjenih in še drugačnih razlogov radi počnejo moji literarni in dramski junaki, verjetno zato, ker to rad počne njihov avtor.
Se na podlagi vaših romanov bralci odločajo za obisk dežel, ki jih tako fotografsko opisujete, spodbujajo vaši romani turistično dejavnost?
Kolikor vem, se je že marsikdo odpravil v kraje, ki sem jih opisal v tem ali onem romanu, še posebej v Čarovnikovem vajencu, vendar nikakor ne iz turističnih nagibov; jaz vodim ljudi po duševnih (in duhovnih) pokrajinah, kar zadeva turistična potovanja, pa je še vedno dosti učinkovitejša Slovenska turistična zveza!)
Kakšna potovanja (duhovna in fizična) v času krize priporočate Prekmurcem?
V času krize so mogoča bolj duhovna kot fizična potovanja, kajti slednja stanejo veliko denarja, tega pa je čedalje manj. Duhovna potovanja stanejo malo ali skoraj nič: branje zanimive knjige je eno najzanimivejših duhovnih potovanj, tiha molitev v prazni cerkvi prav tako, raje sam v prazni cerkvi, v tišini z Bogom, kot z množico drugih pri maši, kjer gre bolj za družabnost kot duhovnost. Duhovno zdravilna so tudi prijateljska srečanja, ampak to imamo Prekmurci nekako v krvi, radi se družimo, dosti in na glas govorimo, skušamo prevpiti drug drugega, na koncu se tudi stepemo, včasih zares, včasih pa kar tako.
Nagrada kresnik, ki jo vsako leto za najboljši roman podeljuje Delo, bo podeljena danes zvečer.
Tekst: Janja Bürmen
